Luka je kot šolar služil, dokler ni zbolel in so ga poslali domov. Pljuča so ga vedno bolj stiskala, suh kašelj ga je dušil. Pogosto se je dolgočasil v kamri in skozi temačno okence gledal na staro slivo tik ob oknu. Še pred boleznijo sta pogostokrat stikala pod mostom in škarpami za ribami. Če postrvi ni bilo ali jih nista dosegla, sta se igrala v vodi s kamenčki, mivko in lapuhom; si žvižgala in pela znane in izmišljene melodije, kot so običajno počeli otroci v tistih časih. Lepo je bilo do bolezni. Po večerji je Tine pogosto prihajal k bratu v kamro, ker je vedel, da so noči dolge. Nikoli mu ni povedal, da vsak dan molijo za njegovo ozdravitev. V teh krajih so ljudje bolj molili kot drugod. V procesijah so prosili, da jih ne bi prizadele suša, lakota, bolezen ali druge nesreče. Ko je Tine zvečer zaprl oči, se mu je prikazal angel varuh. Več jih je priplavalo. Imeli so prijazne oči. Dvgnili so se nekam v nebo. 
Zjutraj so Tinetu ukazali, naj pohiti po župnika. Stekel je po cesti in po njej naprej. Furman, ki ga je prehiteval, je ustavil konja in mu pomagala prisesti. Postrani ga je pogledal in prepoznal njegovo stisko: poznal je ta graben in kočo. Čez četrt ure sta z župnikom že hitela proti Grmadi. "Hitela bova brez besed, ker mudi. Moliš lahko v sebi, če želiš," je rekel župnik. Slišalo se je, kako sta dihala v strmi klanec. Vrata v bajti so bila odprta. Župnik je bil hiter in prijazen. V kamri sta si pogledala v oči. Vedel je, da ga ne bo spraševal po grehih ali kako je molil. Na mizi je gorela posvečena svečka, zmolil je svojo molitev in blagoslov, mu dal roko in ga pozdravil: "Zbogom."
Naslednji dan je bila nedelja, šli so k maši. Tine je ostal doma zaradi brata. Poleg tega je še moral poskrbeti za kosilo. Skuhati je moral kurjo juho, ki bo dobra za vse, tudi za brata Luko. Sopara se je dvigala proti črnemu stropu, v loncu je počasi vrelo. Spet se je spomnil na kamro. Vzel je srp, stekel je k vodi pod bajto, odrzeal največji lapuh, s travo ga je oblikoval v klobuk, ga dal na glavo in se spet vrnil v kamro. Z glave ga je dal bratu na suho roko, do so mu oči zasijale. V šoli sta skupaj sedela, združena kot eden. Priprte oči so videle vse doživeto za nazaj: "Malo zadremaj, takoj bom nazaj, samo da vidim, kako gori in juha vre. A veš, juha bo dobra, le počasi, naj se obrnem. Bom previden."
Nekam preveč zgovoren je bil. Ogenj v kuhinji je zažarel vanj. Spomnil ga je na pekel, vice, nebesa in – vsega hudega me brani. Spet je molil in mislil: "Samo da bi ostal, samo da bo." Odhitel je nazaj k njemu: "A spiš?" Nič ni odgovoril, obrnjen je bil k okencu. Stopil je ven, od maše jih še ni bilo. Spomnil se je, kako sta oba rada gledala na grič k macesnu. Zdaj je pa sam. Mačka je zamijavkala zunaj kamre. Priprl je oči, da bi videl, če še spi. Ni spal. "Luka!" Tišina. "Luka." O, mati. Stekel je skozi kuhinjo. "Luka!" Nagnil mu je glavo in gledal v oči. Glava se je nagnila nazaj. "O nebesa, kaj naj zdaj sam?" Oči so begale okrog. Od nekje je na pol slutil: ali bi mu moral skleniti roki, zapreti oči, pobožati lase na čelo, prižgati svečko. Nič več ni vedel, vse mu je nekam odplavalo. Našli so ga v senu, v njegovem "brlogu". Čepel je tam, skrivenčen in stisnjen vase. Ko so ga položili v "hišo" med stare smrekove deske, je stopil bliže obrazu za zadnji pozdrav: "V tebi je še bližina smrti. Mogoče še čutiš, kako sem  molil in prosil dolge dneve in noči, ne samo jaz. Angeli so naju zapustili. Že danes vem, da si bom našel novo pot, po kateri bom hodl." Pobožal ga je čez lase in čelo. 

Jože Praprotnik