Logo MojaObčina.si

Horjul

JUTRI
20°C
11°C
SOB.
20°C
11°C
Deli

Horjulski zlati prvošolci

Daleč je že tisti september, ko smo prag horjulske šole prvič prestopili preplašeni fantki in punčke, takrat se je pisalo leto 1969. Petdeset let je minilo. Bilo je jesensko popoldne, pouk se je za nas »tamale« takrat začel ob pol dveh. Plahi smo stali na dvorišču ob ograji, v šolo so nas z oddaljenih kmetij peš ali na kolesih pripeljale mame, nekateri iz vasi so prišli prvič v šolo kar sami, saj so bile njihove mame v  službi. Tako je bilo pred petdesetimi leti.

Na letošnjo prvo oktobrsko soboto smo se pod večer spet zbrali v horjulski šoli. Ne tisti, ki nas je sprejela nekoč. Ko nas je naučila vsega, kar je znala, je še dolga leta nudila zavetje našim majhnim otrokom, dokler niso vanjo preselili sedež občine. Horjulska šola nas je spet sprejela kot svoje prvošolce. Pričakali sta nas naši prvi učiteljici Ivanka in Helena. V avli, okrašeni s slikicami zdajšnjih prvošolcev, sta nas pozdravili in nam podelili diplome zlatih prvošolcev in prvošolk in nam podarili cvetove vrtnic. S sošolko Mojco smo ob branju njene črtice Prvič v šolo podoživeli prvi šolski dan, tisti pravi, pred petdesetimi leti. Spomnili smo se časov, ko smo bili vajeni potrpeti, če nam kaj ni bilo prav, ko mame niso tekale v šolo za vsako malenkost in tudi ne za velike reči. Zaupale so svojim otrokom, da bomo zmogli, še bolj pa našim učiteljicam. In imele so prav. S hvaležnostjo smo se spomnili, da sta nas prvi učiteljici naučili najpomembnejših veščin, ki nam jih je dala šola: branja, pisanja, računanja, z njima smo peli prve pesmice, narisali prve risbice.

Spomnili smo se na sošolca Rajka in sošolko Jano, ki ju ni več med nami in jima prižgali svečki.

Sošolka Jana nam je spekla tortice, take kot jih dobijo prvošolci. Posedli smo se na majhne stolčke v 1.b razredu in se posladkali iz šolskih skodelic.

Po uspešnem dnevu prvošolcev in  prvošolk, pravzaprav večeru, smo se odpeljali na zasluženo večerjo v Zaklanec k Škofu. Poklepetali smo o pripetljajih, ki jih iz spomina že briše čas in jih s skupnimi močmi znova gradili. Z roko v roki smo hodili skozi naše otroštvo, se podali v prihajajoči čas mladosti, od tu pa krenili vsak po svoje. Po  čudežno zavitih potkah, ki so iz nas napravile ate in mame in nam čisto na koncu poslale še vnučke.

Obljubili smo si, da do ponovnega druženja ne bo poteklo toliko let kot od našega prejšnjega in se vsak zase podali v hladno oktobrsko noč .

Srečno, zlate horjulske prvošolke: Metka, Jana, Ančka, Urška, Mojca, Olga, Minka, Irena, Joži in zlati prvošolci: Janez, Jure, Janez, Pavel, Jože, Niko, Tone, Jože, Janko, Bojan, Peter, Janez, Andrej, Franci, Tone, Slavko. Hvala Vama, naši prvi učiteljici Ivanka in Helena. Srečno.

 

Za zlatošolce in zlatošolke napisala Mojca Potrebuješ

Prvič v šolo

Neke zgodnje pomladi, za našo drvarnico je še ležal sneg, sva z mamo odšli v horjulsko šolo. Vpisovali so novince za naslednje šolsko leto. Šest let bom stara takrat, ko bodo zacvetele trobentice v bregu za našo hišo. V šolo sem si želele, čeprav nisem bila še nikoli v nji.

Ko sva z mamo prišli v šolsko zbornico, je za dolgo mizo sedel ravnatelj. S temnimi, živimi očmi je gledal skozi očala, ko sva vstopili. Nelagodno sem se počutila, nadejala sem se, da bom v šoli srečala učiteljico, ki me bo poučevala. Ko sva odhajali, je ravnatelj mami omenil, da je v naslednje šolsko leto vpisanih veliko otrok in da vseh najbrž ne bodo sprejeli. Če bomo vztrajali, me bodo seveda sprejeli. Stisnilo me je pri srčku. Želela sem si v šolo, čeprav se mi je zdaj, ko sem jo videla od znotraj, zdela tuja, polna velikih fantov, ki sem se jih bala.

Toda rekli so, da sem premajhna in da s šolanjem v  jeseni najbrž ne bo nič. Kdo bo spravljal v šolo plaho dekletce, ki je rastlo na samotni kmetiji daleč od vasi le v družbi sestrice in bratca? S tujimi otroki se nisem družila, saj jih v bližini ni bilo. Kadar sem prišla na obisk k stari mami, sem rada sedela na klopi za veliko mizo in poslušala zgodbe, ki so jih pravili odrasli. Pred mojimi očmi so rasle žive podobe. Ni mi bilo všeč, kadar so me silili k žoganju na dvorišču. Iger, ki so se jih igrali drugi otroci, nisem poznala in mi niso bile všeč.

Seveda nihče ni zahteval, da me vzamejo v šolo, kjer so imeli otrok za poln razred, dveh pa niso nameravali odpirati. Ko so ob poti pod Možanom zacvetele trobentice, je k nam prispela pošta s sporočilom, da se mi odloži šolanje, ker sem še premlada. Pismo z enako vsebino je prispelo tudi na domove ostalih marčevskih otrok.

Čez poldrugo leto so se lastovke zbirale v jesenske jate in posedale na žicah električne napeljave. Na jug so se odpravljale. Velike in močne iz prvih gnezd ter drobne iz zadnjih. Le-te ne bodo nikoli videle afriške obale. Po logu ob Veliki vodi so se zbirale megle. Jesen je prišla, na čelu je korakal september. Zdaj bo treba v šolo.

Čudno me je stiskalo pri srcu, čeprav sem prej silila v šolo. Kalendrov mojster mi sešil šolsko torbo. Svetlo rjavo z naramnicami in dvema jermenčkoma za zapenjanje. Stric Dore mi je poklonil rdečo peresnico. Mama je skrbno zavila mojo čitanko, računico in zvezke. Oblekli so me v modrikasto oblekico z belimi gumbki in na maminem kolesu sva zavili proti vasi. Pred šolo se je zbrala gruča otrok in mam. Med vsemi sem poznala le sestrično Minko in teto Francko. Stali smo za visoko šolsko ograjo in čakali. Zamižala sem in si zaželela, da bi se znašla kje drugje, da se mi bi šolanje še malo odložilo.

Pri vratih sem zagledala ravnatelja, ki sem ga srečala pri vpisu, in učiteljici. Opazovala in ocenjevala sem ju in ugibala, kateri bom sledila v razred. Potiho sem si želela visoko, svetlolaso. Vedela sem, da je v šolo popeljala že veliko prvošolcev. Tudi moj bratranec je prejšnje leto sedel v njeni klopi. Preden je prišla v horjulsko šolo, je bila doma onkraj južnega griča ob naši dolini. Učiteljica Ivanka, ki sem si jo potiho izbrala, je držala v rokah dnevnik in brala imena svojih učencev. Tudi mene in sestrično je poklicala. Malo mi je odleglo. Odtrgala sem se od mamine obleke in se pridružila skupini dečkov in deklic ob naši prvi učiteljici. Strmela sem v konice svojih rjavih čeveljcev in nisem upala pogledati proti pusti ograji, ki se mi je zdela še višja in bolj žalostna. Tam so stale naše mame. Dobro sem vedela, kje stoji moja mama, še vedno sem čutila rob njene obleke.

Naj se začne, kar se mora, sem si tiho dopovedovala. Za šolsko ograjo je na Petrčkovih njivah zorel fižol. Nad Andrejkovo hišo se je tiho dvignila jata odhajajočih lastovk. Sledili smo naši učiteljici v učilnico tik za šolskimi vrati. Saj bo minilo, sem si rekla.

S sestrično sva smuknili na stolčka ob zeleni šolski mizi. Nič se nisva dogovarjali, vedeli sva, da sodiva skupaj, saj nisva poznali nobenega otroka. Vsi so enako plaho strmeli v tla, da se jim ne bi bilo treba srečati z drugim plahim pogledom. V našem razredu je bilo še nekaj bratrancev in sestričen, ki so si stopili bliže.

Vendar pa s sestrično nisva ostali skupaj. Učiteljica mi je določila stolček ob rjavolasi deklici Francki. V šolo je prišla z griča nad našo vasjo. K sestrični pa je posadila drobno deklico Ireno. Pomaknila sem se čisto na rob svojega stolčka, strah me je bilo tuje deklice ob meni.

V velike zvezke s snežno belimi listi smo narisali sebe s torbico pred šolsko zgradbo. Doma sem risala v zvezek  iz rjavkastega ovojnega papirja in vedno sem se bala, kdaj bom zapolnila zadnjo stran. Nisem si upala poškiliti v Franckin zvezek. Mislila sem na lastovke nad našo hišo. Bodo počakale, da bo zazvonil šolski zvonec, da  bom spet stala na našem pragu in jih opazovala? Ali so stara mama medtem poželi fižol ob koruzi v Ravnih? Le kam so dali tistega rožnatega, dobro sem vedela, na katerih preklah je zorel. Ravno pravšnji je bil za glavice mojih možicev. Sestrico bom vprašala, ona bo vedela. La kako se bova igrali z možici s lisastimi glavami?

Odzvonilo je in tiho sem se izmuznila skozi vrata, še večja od naših domačih. Ob ograji me je čakala mama. Nič ji nisem razlagala. Ne o tem, kako sem risala deklico in se sprehajala po našem dvorišču, begala po dolgi njivi in iskala po latah starega toplarja. Saj ji tudi ne bi znala povedati, da sem nejasno zaslutila, da ta šola vodi samo po uhojenih potkah. Pokaže ti stvari, ki so jih videli že tisoči pred teboj. Čisto sam pa begaš po brezpotjih, iščeš drobce sveta v sebi in jih zlagaš v svoje podobe.

Mojca Potrebuješ

 

 

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi