Po uvodnem pozdravu smo slišali, kako se Janez Lešnjak spominja pridelovanja lana v Podolnici. Spomnil nas je na stare domače običaje in tradicijo, ki je marsikje že izginila. Lan so pridobivali dvakrat letno. Spomladanc je bil bolj nežen in so ga uporabljali za fino platno, medtem ko je ozimc zrasel višje in je imel bolj žilava stebla. Tudi zato je bil bolj primeren za izdelavo močnejšega, bolj grobega, a tudi bolj trpežnega platna. Njiva lana je bila v tistih časih videti kot modro morje, saj je v dopoldanskem času cvetel z modrimi cvetovi, popoldne pa so se cvetovi zaprli. Ko so lan poruvali s koreninami vred z njive, so ga najprej povezali v snope, ki so jim rekli ruvače. Nato so ga posušili v kozolcu. Sledilo je smukanje z gredešem – stolom, na katerega je bila pritrjena deska z močnimi žeblji. Ko je bil lan osmukan, so ga učvrstili, prevejali in nadevali v vreče ter posušili glavice na krušni peči. Suhe glavice so s cepci pomlatili, zvejali in presejali. Nekaj so ga pustili za seme, ostalo pa porabili za krave povaljnice in teličke, ki so jim začeli odvzemati mleko. Včasih so ga vozili tudi v mlin, da so ga trli in pridobili olje za leščerbe, ki so jih uporabljali za razsvetljavo.
Lan so sušili in trli v posebej zato pripravljeni tarnici, ki jo je imela vsaka vas. Terice so bila vaška dekleta, ki so bile vedno dobre volje in so se hudomušno šalile iz fantov, ki so prišli mimo, in jim obešale repe iz pezdirja. S petjem in igrami so si tudi krajšale čas, saj je bilo delo naporno in je trajalo pozno v noč. Najbolj so se razveselile potice in godcev, ki so prišli, ko je bilo delo opravljeno, na koncu pa so še zaplesali in zapeli. Predivo (boljše so imenovali pražnje, slabše pa hudičevo), ki so ga pridobili, so ženske nato predle na kolovratih dolge zimske večere. Pridobljene štrene so spomladi oprali v vroči vodi ali v potokih, potem pa so jih sušili in belili na soncu. Šele nato je prišel na vrsto tkalec, ki je iz štrene stkal platno na statvah. Boljše platno so uporabili za rjuhe, brisače in srajce, slabše pa za žaklje in moške hlače.
Šege, ki so bile povezane s pridobivanjem lana od sajenja do žetve, trenja in izdelave prediva ter tkanja so žal tudi v horjulski dolini izginile. A nekaj običajev se je na srečo še ohranilo. Eden od takšnih tradicionalnih običajev je tudi miklavževanje. Za Horjul so značilni tudi tamali in taveliki hudiči. Gre za zanimivo posebnost, ki jo je predstavil Peter Hribernik, ki se je oprl na svojo diplomsko nalogo o miklavževanju in kako so se po drugi svetovni vojni mladi fantje znašli in kot osnovnošolci ustanovili tamale hudiče, ki so naznanili prihod svetega Miklavža teden dni pred uradnim prihodom na svetnikov god. Druženje smo zaključili ob petju in glasbi ter ob domači potici kot v starih dobrih časih.
Besedilo in foto: Peter Kavčič
