Za portret Krištof Zupet porabi teden dni. Vsak dan dela na njem, ključna pri vsem pa je priprava. S človekom, ki ga portretira, se najprej usede in pogovori, da ga spozna v globino in nato na platno prenese živo sliko. Včasih pa gre tudi hitreje, odvisno od navdiha in občutka. Umetnik pri risanju najprej pripravi skico, s katero določi proporce, da je slika skladna, nato pa pridejo na vrsto ostali koraki: "Sem v fazi življenja, ko obračunavam sam s sabo, bilo je veliko vsega. Dobrega in tudi slabega. Veliko likovnih del mi je uspelo ustvariti, to so sadovi mojega dela, ki jih je že več kot 1800." Med pogovorom sva opazovala tudi otroke, ki so si z zanimanjem ogledovali slike: "Človek je počaščen, če vidi, da je njegovo delo zanimivo, umetniku je to največja nagrada. Na odprtju je bilo več kot 130 ljudi, ki so prišli od vsepovsod. Domačinov pa na žalost ni bilo veliko, s čimer se je potrdil tisti svetopisemski rek, ki pravi, prerok ni brez časti, razen v
Slikar še nadaljuje: "Umetnost ni od uka, od znanja, čeprav je znanje potrebno, ampak od vzgoje srca. Ker ti ljudje, ki hodijo na akademijo, ki je popolnoma zanič in je kriminal, dobesedno 'divja jama', ti ljudje nimajo v sebi nič, so prazni. Torej nimajo tistega, kar je osnova za vsako umetnost. Oni lahko navidezno dobro rišejo, imajo dobro tehniko, ampak je vse skupaj, kar narišejo, mrtvo. Poglejte na primer sliko na tej razstavi, ki je na pol narejena in v bistvu pomeni samo obrobje, shemo proporcev, ampak je popolnoma živa slika. Ni pa vsako leto enako plodno, pride obdobje, ko gre bolje in ko gre slabše." Slikar se je ob tej priložnosti zahvalil prijateljem za vso pomoč pri pripravi razstave, saj brez njih ne bi bila mogoča.
Besedilo in foto: Peter Kavčič