Blagoslov spominskega znamenja in slovesno bogoslužje
Pred spominskim obeležjem – križem, ki nosi zgornji napis, se je zbral zbor duhovnikov in ministrantov ter za hip izročil misli, pomolil in opravil blagoslov znamenja, ki bo odslej nagovarjal mimoidoče. Množica zbranih romarjev nedaleč od kraja mučeništva, ki se je zgodilo 20. novembra 1942 ponoči, ko so partizani od doma odpeljali štiri dekleta, dve materi in očeta ter jih na okruten način pokončali v gozdu nad vasjo, na kraju Široki potok se je s sveto mašo, ki jo je ob somaševanju domačega župnika Janeza Smrekarja in dr. Bogdana Dolenca daroval msgr. Franci Petrič, na spoštljiv način spomnilo nedolžnih žrtev. Nagovoril jih je že Matejev evangelij, ki pravi: "Ne bojte se jih torej! Nič ni namreč prikritega, kar bi se ne razodelo, in skritega, kar bi se ne zvedelo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanjajte na strehah! Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti; bojte se marveč tistega, ki more dušo in telo v pekel pogubiti." Opogumljajoče so evangelistove besede in spodbujajo spravna dejanja, kakršno je bilo tudi tokratno.
Msgr. Franci Petrič je na začetku pridige pozdravil vse zbrane, ki cenijo žrtve II. svetovne vojne in dan državnosti praznujejo ob spominu na dogajanja pred 75 leti. "Imamo torej vernike, ki vztrajno molijo za državo, na drugi strani pa tiste, ki spet brez sramu poveličujejo petokrako zvezdo, ki je kriva za pokončano množico in ovira razvoj sprave," je dejal. Opomnil je, da je šlo pri teh krutih dejanjih, ki so bila storjena nad nedolžnimi ljudmi, med katerimi je bila tudi sedmerica Zaklančanov, za revolucijo in ne osvobodilni boj, ki je zgolj izrabljena besedna zveza. Poudaril je, da dokler slovenski narod ne bo obudil resnice, s tem pa priznal zločinov ter jih obžaloval, ne bo dosegel sprave. Izposodil si je besede iz evangelija: "Vam pa so tudi lasje na glavi vsi prešteti. Nikar se torej ne bojte!" In dodal, da je strah naša bivanjska pogojenost, odziv na grožnjo, zato se je treba opogumljajoče boriti za resnico, šele takrat bo naša prihodnost lepa. Pri daritvi je somaševalec dr. Bogdan Dolenc izpostavil, da Jezus uči odpuščanja, ki pa ne pomeni pozabiti, temveč to, da bolečino spremeniš v usmiljenje. Po lepo opravljeni sveti maši, pri kateri so z liturgično besedo sodelovali domačini, z lepo pesmijo pa jutranji cerkveni pevski zbor župnije Horjul, je sledil krajši kulturni program.
Kulturni program v počastitev spomina na sedmerico
Župan Janko Prebil je nagovoril udeležence ter obudil nekaj svojih spominov na težke pretekle čase in novice, ki so kasneje prihajale na dan. Izrazil je željo, da se kaj podobnega več ne zgodi, ter se zahvalil pobudnikom, ki so poskrbeli, da bo spomin na nedolžne žrtve prisoten tudi danes, kar je tudi temelj za prihodnost naroda, nazadnje pa čestital prisotnim ob praznovanju državnega praznika. Dr. Matija Ogrin iz Nove Slovenske zaveze je spregovoril o tem, da ob prihajanju k umorjenim v Širokem potoku lahko čutimo, da je z njihovo strašno usodo nastal na naši strani nek dolg, pri tem pa poudaril tri stvari: da ljudi, ki so tu izdihnili, ne pozabimo, da se spominjamo njihovih imen, življenjskih zgodb, njih kot resničnih oseb ter kaj se jim je zgodilo, ko so jih partizani v mrzli noči 20. novembra 1942 na grozljiv način pokončali; da se spominjamo, kakšni so bili ti ljudje – kakšen je bil njihov duhovni svet, njihova kultura. Pri tem je navedel zapis Justina Stanovnika, da so si tisto noč v Širokem potoku stali nasproti ljudje dveh vrst: »Tisti, ki so bili pod obljubo služenja – služenja svoji družini, svoji vasi, svojemu mestu, svoji domovini, nesrečniku, ki se je stokajoč kdaj oglasil. In tisti, ki so se odločili služiti samemu sebi, svoji iz Uporništva spočeti odločitvi, da bodo služili samo sebi in tistim, ki so jim služiti ukazali.« To je dopolnil z idejo, da je bila sedmerica pokončanih zavezana služenju soljudem, zavezana služiti Bogu; in tretje, na kar je treba misliti ob žrtvah, so dejanja, v katerih so ugasnila njihova življenja, s katerimi je bil prizadet naš slovenski svet, saj je bilo življenje naše družbe vrženo iz stanja človeške normalnosti. Govornik je skrbno izbrane besede zaključil z mislijo: "Hkrati nas pobiti v Širokem potoku opozarjajo, da bo nad njimi in nad nami vsemi nekoč zadonel glas tiste zadnje sodbe, na kateri so vsa človekova dela poklicana pred zrcalo večne resnice in bo pred pravično sodbo stopila tudi zgodovina." V imenu svojcev žrtev je zbrane pozdravila še slikarka Marjetka Dolinar, ki je poudarila, da si prav gotovo vsi tu zbrani želijo sprave. Pri tem je poudarila, da je za zločin, ki v pravnem pomenu ne zastara in ni obsojen oziroma kaznovan, usojeno, da se ponovi. Šele, ko bo enkrat doseženo prvo, bomo lahko govorili o spravi. Trpke besede in misli na žalostni dogodek pred 75. leti je blažila priložnosti primerna, a hkrati prijetna pesem iz ust Matije Bizjana in Ane Češnjevar.
Spominska slovesnost v Zaklancu se je zaključila z ogledom kraja zločina. Zbrani so se odpravili do Širokega potoka, kjer so ugasnila življenja sedmerice. Domačini so poskrbeli še za druženje, vendar to ni trajalo dolgo, saj je z dogodkom morda čutila tudi narava, ki je nad horjulsko dolino tistikrat poslala nevihto. Nova Slovenska zaveza je ob tem dogodku – ob 75. letnici umora in blagoslovitvi znamenja sedmih žrtev iz Zaklanca pripravila manjši zbornik z naslovom Slovenski dolg do Širokega potoka, ki bo tako kot znamenje ob cesti v Prosci trajen spomin na nedavno kruto zgodovino slovenskega naroda.
Nadja Prosen Verbič
Fotografije: npv
