Žive meje so ena od značilnosti našega prostora, vendar pa ta značilnost izginja iz prostora prav v času, ko jo ljudje in narava zaradi podnebnih sprememb potrebujemo še bolj kot v preteklosti. Tako ne čudi, da je Mreža za prostor, ki povezuje nevladne organizacije in lokalne pobude na področju urejanja prostora, skupaj z Ministrstvom za okolje, podnebje in energijo ter Eko skladom povabila občine k vseslovenski pobudi za žive meje.

Žive meje so preprost ukrep za velike učinke, ki ponuja številne priložnosti za vključevanje prebivalcev v lokalno podnebno politiko in vključuje celotno skupnost. Vsak, ki poskrbi za ohranitev žive meje ali zasaditev nove, prispeva k ohranjanju narave in biotske pestrosti, prispeva h kakovosti bivalnega okolja in prijetni podobi naselij ter prispeva k odpornosti okolja na podnebne spremembe. Žive meje so dom številnih živih bitij – tega se verjetno najbolj zavemo, ko stopimo blizu nje, pa iz nje sprhutajo ptice. Bivalno okolje je veliko prijetnejše, če nas ne obdajajo betonske, zidane ali pločevinaste ograje, ki se v sončni pripeki še pregrevajo, temveč sobivamo z živimi mejami, ki prispevajo k ugodnejši mikroklimi, saj se ne pregrevajo, senčijo okolico in čistijo zrak. Na površinah s čim več zelenja je večja sposobnost zadrževanja padavinske vode, zato je okolje z živimi mejami bolj odporno na podnebne spremembe z vse pogostejšimi nalivi in tudi bolj odporno na vse pogostejše vročinske udare. Pomemben je prav vsak posameznik, ki prispeva, zato nas naj bo čim več. Tudi tam, kjer so že zgrajene betonske, zidane, pločevinaste ograje ali pa je v žično ogrodje ograje nasuto kamenje, je možno ozeleniti prostor, če ob njih posadimo plezalke – če izberemo zimzelene, bodo celo leto ozelenjevale prostor.

Če je treba poskrbeti za čim boljšo ograjenost, se živi meji doda žično mrežo, katere se sčasoma z rastjo žive meje skoraj ne opazi ali pa se je sploh ne opazi. Višine ograj so s predpisi omejene, živa meja s svojo večjo pojavnostjo pa lahko omogoči večjo zasebnost prostora. Seveda pa je žive meje ob prometnicah potrebno zasaditi in vzdrževati tako, da bo poskrbljeno za preglednost v križiščih in pri priključitvah internih dovozov na javne površine.

V žive meje bi naj sadili avtohtone vrste grmovnic. Ni nujno, da je živa meja le iz ene vrste grmovnice, lahko je raznovrstna, kar prispeva k biotski pestrosti in k pestrosti prostora. Pri izbiri avtohtonih grmovnic nam je v našem okolju v pomoč nabor grmovnic, ki so ga v devetdesetih letih zapisali v takrat sprejeti prostorski akt (v prostorske ureditvene pogoje), od koder je povzet naslednji nabor rastlin za živo mejo: gaber, rdeči dren, leska, kalina (mogoče bolj znana kot liguster), črni bezeg, črni trn, češmin, trdoleska, dobrovita, brogovita, krhlika in podobno. Med temi podobnimi velja omeniti še rumeni dren, ki že v poznem zimskem času razveseljuje z rumenimi cvetovi, med zimzelenimi rastlinami pa bodiko in ognjeni trn. Nabor rastlin je pester, tako lahko ustvarimo bogato raznovrstnost in pestro podobo z bogato paleto barv tekom celega leta. Možnosti za izbiro rastlin je veliko, samo odločiti se moramo. Naj nas bo čim več.

(vir: gorisnica.si)