Že mnogo let je od kar sem se zadnjič peljala z vlakom, zato je bila želja še toliko bolj večja, da se ponovno peljem z vlakom. DU Vrhnika je 15. septembra 2020 organiziralo en lep izlet z vlakom v Maribor. Sedaj, ko imamo upokojenci brezplačne vozovnice, smo si to lahko privoščili. 

Zjutraj nas je posebni avtobus odpeljal v Ljubljano na železniško postajo. Nekaj minut pred osmo je imel vlak odhod proti Mariboru. Vsi opremljeni z maskami smo zasedli sedeže na vlaku, ki jih je bilo še precej praznih. S tako lepim vlakom se še nisem peljala. Vožnja je trajala dve uri, to je čisto nekaj drugega kod avtobus. Vožnja je bila udobna in pomirjajoča.

Ko smo prišli v Maribor, to lepo štajersko mesto nas je že čakala prijazna vodnica, da nam razkaže mesto. Osredotočili smo se na staro mestno jedro. Zdi se mi, da je tam utrip čisto drugačen kod pri nas. Ogledali smo si veliko stvari, objektov; predvsem starih, ki izražajo zgodovino ljudi in čas. 

Naj omenim samo nekaj starih zgradb, ki so vredni pozornosti. Frančiškanska cerkev v kateri so Uršulinke in Frančiškani. Ko sem zagledala to cerkev sem se spomnila na sestro moje stare mame, ki je kod nuna Uršulinka preživela v tej cerkvi od rane mladosti. Mariborski grad  krasi mesto. Imajo tudi veliko vinsko klet Vinag. Rotovž, kužno znamenje in mestna hiša, ki jo velikokrat vidimo po TV. Najbolj pa sem si želela videti staro vinsko trto, ki krasi pročelje hiše in je najstarejša trta na svetu. Drava se je lesketala v soncu in prijetni galebi se zibljejo na njej. Veliko je tudi golobov in vodne race, ki so navajane ljudi.

Ne da se vsega opisati. Imeli smo lepo vreme in res veliko videli. Opisala sem samo nekaj znamenitosti. Obvezno kavico smo spili na Rotovžu in se malo oddahnili od poti. Čudoviti vodomet krasi Glavni trg in razveseljuje mimoidoče in turiste, ki fotografirajo.

Kosilo nas je čakalo na Lentu. Tudi Lent sem si želela videti, saj vsako leto prirejajo festival »LENT«. Mariborčani imajo bogato kulturno življenje, ki je dobro obiskano in kar nekaj vinskih poti imajo, kar se za Štajerce spodobi. 

Ura se je hitro pomikala proti tretji uri popoldne in mali turistični vlakec nas je odpeljal na železniško postajo. Tudi vožnja z malim vlakcem je bilo posebno doživetje.

Dvajset minut čez tretjo uro popoldne je vlak odpeljal proti Ljubljani. Ob 17,16 smo že izstopili iz vlaka in se napotili proti lokalnemu avtobusu za Vrhniko, ki je takoj odpeljal.

Zahvaljujem se DU Vrhnika za tako lepa doživetja, saj sem Maribor videla šele prvič in želela sem si to.

Fani  Šurca