Bog je nekoč rekel: »Bogata ta pokrajina nikoli ne bo. Tudi ljudje, ki bodo živeli tod, ne bodo nikoli bogati.«
Šesti dan v soboto popoldne po delopustu je bog prekrižal roke na hrbtu in se odločil, da v miru pregleda, kaj je ustvaril. Stopil je čez svet in v glavnem je bil zadovoljen. Toda, ko je nameril korak od Pasje Ravni čez Črni Vrh, na Tošč in Grmado, vse do Katarine in nazaj čez Goro in Smolnik, spet do Pasje Ravni, je zaprepaden spoznal, da na vsem tem prostoru ni toliko ravnega sveta, da bi človek postavil domačijo nanj. Sami bregovi in meline in globoko pod njimi temni grabni z nepredvidljivimi hudourniki. »Kako bodo živeli ljudje tod?« se je vprašal in ni mu bilo vseeno. Pogledal se je v prazne dlani in videl, da se jih drži še nekaj zrnc lepote. »To je vse, kar jim lahko še dam,« je rekel in si pomel roke nad to pokrajino. In glej, komaj je odlezel sneg, že so se med suho travo po najbolj vratolomnih bregeh zasvetili beli cvetovi blagajevk z razkošnimi zelenimi ovratniki. Meline pod strmimi njivami in bregovi okrog domačij so pomodreli od spominčic kot rjuhe jasnega neba, razgrnjene po zemlji. Po zanikrnih senožetih više gori so si pomeli plave oči zaspančki, čisto spodaj ob žlobudravih vodah v grabnih pa so temne tolmune razsvetlili bleščeči venci zlatih kalužnic in tisoči čudežnih rož po pustem in neuporabnem svetu – vse do tistih krhkih, nežno belih, skoraj prosojnih bohkovih srajčk. Ko je Bog vso lepoto posadil in posejal po razdrti pokrajini, si je rekel: »Bogata ta pokrajina ne bo, bo pa lepa,« si je oddahnil Bog in razmišljal dalje: »Tudi ljudje, ki bodo živeli tod, ne bodo nikoli bogati, ker od garanja se obogateti ne da, bodo pa zato delavni in pošteni, gostoljubni in radodarni. In ko bodo morali od doma v svet, zakaj lepota sama še ne pomeni kruha, se bodo radi vračali v svoje ozke grabne in na svetle griče ter se s ponosom spominjali svoje dežele in bogate siromačije spočitih juter otroštva.«
Ko je Bog posejal rože in posadil cvetoče grmovje po skalah Grmade in Tošča in Gore in Smolnika, je zapustil te kraje.
Ljudje, ki so ostali razmetani po grabnih in gričih nad njimi, še danes zaman ugibajo, zakaj je to storil. Ali se mu je zazdelo, da jim je natrosil preveč lepote, da bi jo znal obrniti sebi vprid in njemu na čast ali se je zavedel, da jim je ob vsej tej lepoti nameril le premalo bogastva, da bi se mogli navkljub svoji pridnosti in dobri volji vsaj približno človeško preživljati z njim?
Kar koli se mu je že zamerilo, v tiste kraje ga ni bilo več in ljudje, ki so tod ostali, so bili kljub vročim in dolgim molitvam k njemu vedno znova na novo pozabljeni, prezrti in neuslišani. Le vojska, davščine in bolezni jih niso nikoli obšle, nobene kmetije preskočile, nobene bajte spregledale.
Najtrši pa so ostajali. Iz nesreč in bolezni, ki so prihajale nadnje, nad njihovo živino in borne pridelke, so si morali pomagati sami in sčasoma so se temu privadili in sonce je navkljub vsemu spet sijalo skozi nova okna na nove zibelke.
Preuredil Jože Praprotnik, (Uvod iz knjige Blagajevke – Janez Praprotnik)
