V nedeljo, 29. oktobra, pred praznikom vseh svetih smo obiskali tri kraje, da se spomnimo naših sorodnikov in krajanov iz Črnega Vrha, ki so se smrtno ponesrečili. Ob osmih smo se zbrali pri družini Jankovega Bernarda. Ta pohod je letos potekal že peto leto zapored, vendar letos v večjem številu, saj se nas je zbralo kar 83. Z nami je bil tudi generalni vikar kapucin br. Štefan Kožuh, ki se ga nekateri spomnimo kot spovednika pred večjimi prazniki v času župnika g. Marjana Arharja v naši župniji.
Najprej smo šli do križa, kjer se je smrtno ponesrečil "rebersk ata" Slavko Božnar 17. junija 1960 med košnjo strmega Koširjeva travnika. Bil je zelo mlad, saj bi šele oktobra istega leta dopolnil trideset let. Žena Francka je ostala sama s tremi majhnimi otroki. Drago je bil star 5 let, Miro 3 in hči Kristina leto in pol. Le nekaj nas, ki smo se zbrali, je Slavka poznalo, saj je od nesreče minilo že 57 let. Nato nas je pot vodila do Slovnikove koče. Tu stoji križ v spomin Danielu Burjeku. Križ so postavili domači kmalu po nesreči, blagoslovil pa ga je g. Peter Nastran. Daniel se je smrtno ponesrečil star 25 let med delom v gozdu 9. avgusta 2015. Komaj si je ustvaril družino, že je moral umreti. Zapustil je ženo Darjo in dve hčeri. Sandra je bila stara 4 leta in pol, Rebeka komaj 15 mesecev. Ravnohribarskega Daniela smo poznali kot zelo veselega in delovnega človeka. Od tu smo odšli mimo domačije na Lipah, domačije Zakoritarjevih, čez Jankov travnik v gozd do križa, ki je postavljen v spomin Jankovemu atu Stanetu. Tu nas je pričakalo še nekaj krajanov in skupaj z njimi nas je bilo preko 120. Pred dvema tednoma so tu domači postavili brv, kajti to mesto je bilo prej zelo težko dostopno. Župnik Štefan je prebral življenjepis Jankovega ata, ki ga je sestavil njegov najmlajši sin Bernard, ter zmolil rekviem za ljubljeno osebo. Jankov ata se je rodil leta 1924, med delom v gozdu pa se je ponesrečil 15. januarja 1990, star 66 let. V gozdu je bil s sinom, ki se je le nekaj dni prej vrnil s služenja vojaškega roka. Z ženo Antonijo sta imela šest otrok: Jožeta, Zvoneta, Matjaža, Janeza, Matejo in Bernarda. Najmlajši sin je bil takrat star komaj 12 let in pol.
Najprej smo šli do križa, kjer se je smrtno ponesrečil "rebersk ata" Slavko Božnar 17. junija 1960 med košnjo strmega Koširjeva travnika. Bil je zelo mlad, saj bi šele oktobra istega leta dopolnil trideset let. Žena Francka je ostala sama s tremi majhnimi otroki. Drago je bil star 5 let, Miro 3 in hči Kristina leto in pol. Le nekaj nas, ki smo se zbrali, je Slavka poznalo, saj je od nesreče minilo že 57 let. Nato nas je pot vodila do Slovnikove koče. Tu stoji križ v spomin Danielu Burjeku. Križ so postavili domači kmalu po nesreči, blagoslovil pa ga je g. Peter Nastran. Daniel se je smrtno ponesrečil star 25 let med delom v gozdu 9. avgusta 2015. Komaj si je ustvaril družino, že je moral umreti. Zapustil je ženo Darjo in dve hčeri. Sandra je bila stara 4 leta in pol, Rebeka komaj 15 mesecev. Ravnohribarskega Daniela smo poznali kot zelo veselega in delovnega človeka. Od tu smo odšli mimo domačije na Lipah, domačije Zakoritarjevih, čez Jankov travnik v gozd do križa, ki je postavljen v spomin Jankovemu atu Stanetu. Tu nas je pričakalo še nekaj krajanov in skupaj z njimi nas je bilo preko 120. Pred dvema tednoma so tu domači postavili brv, kajti to mesto je bilo prej zelo težko dostopno. Župnik Štefan je prebral življenjepis Jankovega ata, ki ga je sestavil njegov najmlajši sin Bernard, ter zmolil rekviem za ljubljeno osebo. Jankov ata se je rodil leta 1924, med delom v gozdu pa se je ponesrečil 15. januarja 1990, star 66 let. V gozdu je bil s sinom, ki se je le nekaj dni prej vrnil s služenja vojaškega roka. Z ženo Antonijo sta imela šest otrok: Jožeta, Zvoneta, Matjaža, Janeza, Matejo in Bernarda. Najmlajši sin je bil takrat star komaj 12 let in pol.
Pri vseh treh križih je župnik pokojnim namenil nekaj besed, vsi skupaj pa smo zanje molili. Nazadnje smo odšli na Sovovo na kosilo. Želimo si, da bi bilo takih in podobnih nesreč čim manj, vendar pa si usode ne moremo krojiti sami. Hvala župniku Štefanu Kožuhu in vsem, ki ste bili z nami. Se vidimo naslednje leto!
Blažka Trobec
