Vojsko je najvišja vas na Primorskem, dostop z avtobusom je bil kar zahteven, ko pa smo se pripeljali na planoto, smo uživali v prekrasnem razgledu. V vasi Vojsko smo zapustili avtobus in se peš spustili v grapo Studenca, kjer je od leta 1944 avtentično ohranjena Partizanska tiskarna Slovenija. Naš končni cilj je bil vrh Hudournik z višino 1148 m. Vrh je najlepša razgledna točka te planote. Tu se nam je ponudil čudovit pogled na Kanin, Krn, Triglav, Porezen in Blegoš vse do Kamniško Savinjskih Alp, na jugu pa se nam je oko ustavilo na mogočni pregradi Trnovskega gozda s podaljški preko Javornikov vse do Snežnika. Na severovzhodni strani se Hudournik zaključi z ostrim kamnitim pomolom in pogledom na dolini Kanomljice in Hotenje. Pohod smo zaključili na kmečkem turizmu Beli kamen, kjer so sestavni del ostalih dobrot bili tudi idrijski žlikrofi. Ob vrnitvi domov smo se dogovorili, da bomo odpadli aprilski pohod na Dobrač opravili 2. julija.
Kljub ne preveč obetavni vremenski napovedi, smo se tistega lepega julijskega jutra odpeljali iz Dobrove mimo Beljaka na 14 kilometrov dolgo Vilacher Alpenstrasse, ki nas je pripeljala do parkirišča Rosstratte na višini 1732 m. Od tu smo peš nadaljevali proti vrhu Dobrača, 2166 m. Po slabih dveh urah hoje smo prišli na vrh, kjer smo imeli prelep razgled na Zilsko in Dravsko dolino, Osojsko, Vrbsko in Baško jezero in seveda na naše lepe slovenske Julijce. Na vrhu Dobrača stojita dve najviše v Evropi zgrajeni cerkvici, posvečeni Mariji. Biti na 2166 m ni kar tako, posebno za nas, upokojence, ki smo že malo starejši. Po planinski poti smo se počasi vrnili nazaj na parkirišče. Pot je potekala po robu gore, zato so bile lepo vidne prepadne stene, ki so nastale, ko je 25. januarja 1348 Dobrač prizadel eden najmočnejših potresov v Evropi. Potres je povzročil, da se je z južnega pobočja gore sprostil plaz, dolg pet kilometrov. Med vračanjem smo se ustavili še na razgledni točki, s katere je bil lep razgled na mesto Beljak. Pohod smo zaključili z obilnim kosilom v gostilni Pri Slavki v Podbrezju, kjer smo podelili priznanje za 200. pohod Darinki Peklaj. Pavletu Lampredu pa smo zapeli za njegov 80. rojstni dan in mu zaželeli, da bi se udeležil še veliko pohodov.
9. julija smo šli na že vnaprej načrtovani pohod na Mrzlico. Naš 253. pohod se je začel s potjo iz Dobrove mimo Trojan do Podmeje, 725 m. Od tu smo pot nadaljevali peš na vrh Mrzlice. S svojimi 1122 m nadmorske višine je Mrzlica četrta najvišja gora Zasavskega hribovja, ima dva vrhova, vzhodni je poraščen z bukovino, zahodni je neporaščen in nudi lep razgled, seveda če ni megle, tako kot je bila ob našem prihodu na vrh. V preteklosti so Mrzlico imenovali kar Knapovski Triglav, saj so se tu ob nedeljah zbirali knapi – rudarji. Po počitku in malici pri koči na Mrzlici smo pot nadaljevali na Kalški vrh, 985 m, od tu pa smo se spustili do Rudarskega doma na Kalu na višini 946 m. V veselem vzdušju smo zaključili pohod na Mrzlico, Tončki Peklaj pa smo za njen 100. pohod podarili priznanje. Ob prijetni vožnji domov smo se že tudi dogovorili za naslednji pohod na Slovenjegraško Pohorje, kamor bomo šli avgusta.
Vodje PDUD
