Letos mineva 160 let, odkar je
Jurčič kot sedemnajstletnik napisal Pripovedko o beli kači, 140
let od izida romana Rokovnjači in prve številke Ljubljanskega
zvona, ki ga je zasnoval z Ivanom Tavčarjem, Franom Levcem in Jankom
Kersnikom. Minilo bo tudi 140 let od smrti prvega slovenskega romanopisca
(Deseti brat), pesnika in časnikarja Josipa
Jurčiča.
Prav zaradi vsega zgoraj naštetega je vlada Republike Slovenije leto 2021
določila za Jurčičevo leto. V ta namen bodo po državi odvijale različne
prireditve in razstave v počastitev Jurčičevemu literarnemu opusu. Nič drugače
ni na OŠ Polhov Gradec. V poklon pisatelju Josipu Jurčiču je s sodelovanjem
vseh oddelkov na matični šoli nastala
razstava o življenju in delu Josipa Jurčiča.
Učenci so se posluževali različnih tehnik ustvarjanja: nekateri so se lotili
njegovega portreta v obliki risbe, karikature ali moderne verzije oblikovanja.
Drugi so ustvarjali motive Jurčičeve domačije in slovenske stavbne in premične
kulturne dediščine. Lotili so se trajnostne gradnje, pri čemer so uporabljali
naravne materiale (les, kamen, slama). Izdelovali so kozolce, kašče, čebelnjake,
domačijo, kajže, vozove, orodje, košare …
Nekateri učenci so izdelovali polža (po sledeh višnjanskega polža). Oblikovali
so 3D polže, spirale …
Simbol Višnje Gore
je polž, priklenjen na zlato verigo. Po legendi je
bil v bitki pri Sisku ranjen
sin žene Beneškega doža. Viteza je na potovanju našla hči
višnjegorskega grofa Sofija Višnje-gorska, ki se je
odločila da bo za viteza skrbela.
Vsi so bili prepričani, da bo vitez umrl, vendar je po dolgem okrevanju
preživel. Višnjegorski grof je poslal po kneginjo Beneške republike, ki je že
dolgo mislila, da je njen sin mrtev. V zahvalo je višnjegorskim grofom podarila
pozlačeno polžjo hišico v premeru okrog 10-15 centimetrov, okrašeno z diamanti. Polžjo hišico so višnjegorski grofje
podarili mestu. Nekaj časa so jo hranili v mestni hiši,
kasneje pa se je izgubila.
Nekateri učenci so se lotili pohodnih čevljev kot simbolne oznake Jurčičeve pohodne poti. Dva groba stara čevlja, ki jih je deseti brat nosil vržene čez ramo, sta zelo zanimiv prikaz naše stare čevljarske zgodovine. Stari čevlji so zelo zanimiv motiv že sam po sebi. S sedmošolci smo » se lotili« humoreske Kozlovska sodba v Višnji Gori. Učenci so pisali o tem, kako bi oni kaznovali kozla Lisca. Izmislili so si prav domiselne kazni. Pri pouku tehnike so učenci izdelovali 3D obrazne lutke glavnih karakterjev v literarnem delu. Pri zgodovinskem krožku so se pogovarjali o Turkih v Jurčičevih delih in v naših krajih. Prav zanimivo je bilo raziskovati, kako so ženske z vrelo vodo in smolo pregnale Turke z Babne gore. Nastali so različni intervjuji / »pisni« pogovori s starejšimi vaščani in fotografije. Zelo dejavni so bili učenci tudi v sklopu likovne vzgoje. Nastale so ilustracije Desetega brata, turških vpadov, Krjavljeve zgodbe … Ker se je Jurčič poleg pisateljevanja ukvarjal tudi s častnikarstvom in novinarstvom, so se učenci novinarskega krožka lotili nekaterih idej: kako bi sami oblikovali logo Jurčičevega leta, raziskovali so vlogo pisala skozi čas, raziskovali oblačilno dediščino v Jurčičevih časih, ter kako se je razvijal slovenski časopis skozi zgodovino. Na Jurčiča in njegov stil pisanja je v veliki meri vplival njegov ded, ki mu je v otroških letih pripovedoval pravljice in zgodbe in ga navdušil za turške vpade, razbojnike in dogodivščine. »Kako doživljajo svojega deda današnje generacije?« pa je bilo zastavljeno vprašanje, na katerega so odgovarjali osmošolci. Razstavo bogatijo tudi fotografije iz življenja Josipa Jurčiča. Idejni vodja razstave je bila knjižničarka Darinka Orel.
Razstava je učencem na ogled v šolski avli in prav ob vsakem »srečanju« z Josipom Jurčičem, ko hitim v zbornico, me navdahne s ponosom, kako ustvarjalni so naši učenci.
Urška Žagar, učiteljica slovenščine