V graščini se je začelo
Moj sogovornik je Marjan Plestenjak, upokojenec z izrednim spominom, rojen l. 1943 sredi vojne vihre. Bil je dolgoletni predsednik turistične zveze Dolomiti in upokojenskega društva Polhov Gradec, pa tudi predsednik krajevne skupnosti Polhov Gradec v času od l. 1987 do 1994. Predvsem pa je ustvarjalen družbeno angažiran človek z veliko izkušnjami in dobrim spominom.
»V preteklosti so se dogajale napake, režimske in ostale. V Pograjskem domu je visela črnobela slika Tita s spremstvom, pa je izginila. Prav tako čudovita oljna slika Polhovega Gradca narisana s strani slikarke Dore Plestenjak, mame pevca Jana Plestenjaka. Pa sta izginili znano kam, pa nimam dokazov.« Takole dramatično začne svojo zgodbo Marjan.
Po pripovedovanju domačinke, ki je bila služkinja v graščini, so okoli božiča leta 1945 ukazali lastnikom graščine Polhov Gradec, da imajo le nekaj ur časa, da se izselijo iz vasi in Slovenije, da s seboj vzamejo le najnujnejše in so postali izgnanci in zaživeli na novo v Argentini. Še isti večer so iz Ljubljane prispeli kamioni in odpeljali dragocene slike in pohištvo. V graščini je bila nato ustanovljena partijska šola in predvojaška vzgoja. Osnovna šola je bila takrat še v stavbi nasproti cerkve, tam je Marjan obiskoval 1. razred, drugega pa že v graščini. Takrat se je osnovna šola delila na prve štiri razrede osnovne šole in 4. razrede nižje gimnazije, srednja šola pa je imela naziv višja gimnazija. V graščini so učili štirje profesorji vse učne predmete, seveda je bila partijska knjižica predpogoj za tako javno službo. Prostori so bili mrzli, zjutraj so velike lončene peči na drva v posameznih prostorih zakurile snažilke, otroci so pa preko dneva nosili drva iz grajske kleti in učitelji so jih nalagali na ogenj. V kleti je bil tudi majhna sobica kot zapor za poredne učence, za uro ali dve pokore, sicer pa so bil del šolske vzgoje tudi udarci z ravnilom po dlaneh preveč živahnih ali neposlušnih otrok. Pa tudi kakšna klofuta je padla ob jezikanju.
Turistični dom ustanovili učitelji
Pograjski dom, takrat imenovan turistični dom, je bil zgrajen udarniško, voden pa najemniško … Marjan je hodil v 3. razred nižje gimnazije šole v graščini (današnji 7. razred) ko so začeli l. 1957 z gradnjo takratnega turističnega doma na idilični lokaciji ob potoku, na zemlji, ki so jo pridobili od domačinov Čamernikovih z zamenjavo z nadomestno. Takratni učitelj nemškega jezika je bil dober govorec, svetovljan in je otroke navdušil nad včlanitvijo v takratno turistično društvo. Otroci so takrat kot člani društva pomagali pri gradnji doma, nosili opeko, vodo in strešnike. Še posebej intenzivno se je gradilo vsako nedeljo po maši, ki pa so se je udeleževali brez strahu predvsem otroci. Turistično društvo so vodili učitelji, predsednik društva je bil pa Franc Trnovec iz Srednje Vasi.
Takrat je kraj spadal pod Občino Dobrova, kasneje pod občino Ljubljana – Vič, po l. 1995 pa je bila ustanovljena sedanja občina Dobrova - Polhov Gradec.
Na travniku med gostiščem in baliniščem sta se priredila tudi dva izseljenska piknika v organizaciji Izseljenske matice, igrali so Avseniki in pa Veseli planšarji.
Marjan Plestenjak se je l. 1959 izselil iz rojstne hiše na
Prapročah in do poroke l. 1969 živel v Škofji Loki in Ljubljani, po poroki se
je vrnil v domače kraje. Turistični dom je takrat vodilo gostinsko podjetje Vič
d.d., ki deluje še danes, sedež pa ima v gostilni šestica na Slovenski cesti. Pod
okriljem ljubljanske družbe sta gostilno vodila nekaj časa tudi zakonca
Vogrinčič iz Pratkarjeve gostilne. Kasneje je Turistični dom, kot so ga takrat
imenovali, vodil domačin Slovša, v kuhinji pa sta delali njegova žena Mici in
hči Mimi Plestenjak, ki je bila osebno prisotna ob obisku maršala Tita in vse
prisotne je predsednik Jugoslavije zelo navdušil s svojim humorjem in
prijaznostjo, saj so od človeka na njegovem položaju pričakovali vse kaj
drugega.
Kasneje je bil na razpisu za najemnika neuspešen ravno sogovornik Marjan Plestenjak,
verjetno tudi zato, ker ni imel partijske knjižice. Novi najemnik je postal
Janko Močnik iz Šiške, naslednji Simič, ki je oddal Čučnik Ljubotu, ki pa po
nekaj letih dobrega delovanja objekt turistični dom obdal z leseno ograjo za
velikega psa dobermana, z gostinstvom prenehal in se ukvarjal s prevozništvom.
Marjan Plestenjak je takrat l. 1987 prišel na čelo KS Polhov Gradec in sprožil
tožbe za izselitev slabega najemnika. V tožbi za narejeno škodo in izselitev je
KS zmagala in pripravila nov razpis za gostinskega najemnika. Več kot leto dni
je bila gostilna prazna, a vzdrževana in pozimi kurjena. V najem je vzel Kmetič
Dušan, ki je veliko vložil v objekt in po odstopu zahteval povrnitev takratnih
30.000 DEM. Njegova naslednica, najemnica
Tončka Ditmayer, je uspela dobiti posojilo od sorodnika, da so lahko izplačali
prejšnjega najemnika, KS pa je Tončki ta denar vračala obročno nekaj let. Naslednji
najemnik je bil domačin Simon Maček s sestro, tudi on je lepo skrbel za objekt
in uredil poletni pokriti vrt, pa tudi veliko sta vložila v streho in centralno
napeljavo. Naslednja najemnica je bila Irena Mrežar iz Šentvida, kjer je tudi
imela gostilno in ki je zaslužna za ureditev pravega ogrevanega zimskega vrta. V njenem času je TD Polhov Gradec vložilo
znatna sredstva v prenovo sanitarij. Zadnji najemnik je Tihomir Matič, po rodu
iz Dalmacije, ki je tudi prevzel nase izdatno poplačilo sredstev za obnovo do
prejšnje najemnice in sedaj že šesto leto posluje dobro in v veselje domačinov
in gostov od drugod.
Kot zanimivost mi je Marjan povedal tudi to, da je po končanem mandatu na KS vsa dokumentacija Turističnega doma zažgana v nenavadnem požaru, ter da je bil za časa njegovega predsedovanja KS izražen močan interes za odkup gostišča Pograjski dom s strani lokalnega podjetnika, a je sam temu odločno nasprotoval.
Tito obiskal svojega kuharja
Turistični dom so odprli za goste l. 1958 in že takrat je Tito prišel na prvi obisk. Spremljal ga je partijski funkcionar Miha Marinko. Vsi šolski otroci so takrat mahali vrhovnemu maršalu celotne Jugoslavije z zastavicami z obeh strani ceste med graščino in turističnim domom.
//okvir start:
Josip Broz (partizansko ime Tito) se je rodil hrvaškemu očetu in materi Slovenki v
vasi Kumrovec v Avstro-Ogrski 7. maja 1892. Vpoklican
v vojaško službo se je odlično odrezal in postal takrat najmlajši vodnik
avstro-ogrske vojske. Med prvo svetovno vojno so ga cesarski
Rusi hudo ranili in ujeli ter poslali v delovno taborišče na Uralu. Sodeloval
je pri dogodkih ruske revolucije leta 1917. Po vrnitvi na Balkan leta
1918 je Broz vstopil v novoustanovljeno Kraljevino Jugoslavijo, kjer se je
pridružil Komunistični partiji Jugoslavije (KPJ). Kasneje je bil izvoljen
za predsednika Zveze komunistov Jugoslavije (1939–1980). Bil je vodja
partizanskega gibanja in tudi predsednik Socialistične federativne
republike Jugoslavije od 14. januarja 1953 do svoje smrti 4. maja 1980.
//okvir konec:
Njegov obisk ni naključje, saj je prišel na obisk k Rupnik Milanu, kuharju v gostišču, ki pa je pred tem služboval kot Titov kuhar na ladji Galeb. Tito se je takrat mrščil zaradi slabe makadamske ceste med Ljubljano in Polhovim Gradcem. In kmalu je bil tik pred ponovnim obiskom Tita asfalt položen na celotni trasi in to v rekordnem času, kar pa se je poznalo na kvaliteti, saj razširjena cesta ni bila dovolj globoko temeljena, da bi vzdržala obremenitve. Na drugem obisku, ko se je maršal pripeljal po novi asfaltni cesti, je Tita spremljal Edvard Kardelj. Namen obiska je bil pa med drugim tudi obisk starega prijatelja, s katerim sta se poznala še iz vojnih časov. Imel sem priložnost obiskati Titov muzej na Brionih, otočju poleg Rovinja, in moram priznati, da me je presenetila druga plat predsednika Jugoslavije, namreč, bil je radoživ in vesel človek, ki je znal uživati življenje – intenzivno se je ukvarjal s fotografijo in ribolovom in znal gostiti številne svetovne državnike na zelo prijeten in domač način. Ogled muzeja toplo priporočam!
Ladja Galeb reciklirana na ogled
Ladja Galeb je bila zgrajena l. 1938 v Italiji v dolžini 117 metrov, nato zasežena s strani Nemcev in je med vojno služila za polaganje min. Zavezniška letala so jo potopila v pristanišču Reka, ampak po vojni so jo dvignili in obnovili ter l. 1952 predali za šolske namene Jugoslovanske mornarice. Zelo hitro je postalain 27 let ostala predsedniška jahta, kar je lep zgled vojne obnove in ekologije. Na njejso se vrstila potovanja in zabave z najimenitnejšimi imeni zgodovine, od britanske kraljice do igralcev. Po smrti Tita l. 1980 je ostala zasidrana, po razpadu Jugoslavije l. 1991 last vlade Črne Gore, nato prodana grškemu ladjarju, a je Hrvaška vlada temu nasprotovala. L. 2008 se je delno potopila zaradi prerjavenegatrupa, l. 2009 so jo v klavrnem stanju prodali mestu Reka za 150.000 EUR, ki je želela z vlaganjem privatnega sektorja urediti na ladji muzej in bare ter restavracije, vendar interesa ni bilo dovolj. Leta 2020 se je obnova v muzej začela, saj so za devet milijonov evrov vreden projekt obnove pridobili polovico sredstev iz evropskih skladov. Več kot dve tretjini od 4500 kvadratnih metrov površine Galeba bodo namenili muzeju, ostalo gostinskim storitvam in gledališkim ter filmskim predstavam ali delavnicam. Prenovljeni Galeb bo zasidran ob glavnem pomolu potniškega pristanišča na Reki, predvidoma že letošnje poletje, priporočam ogled!
Načrti za naprej
Že pred petimi leti so v Mercatorju kupci izbirali enega od treh projektov za Mercatorjevo donacijo, a projekt mini golf Pograjski dom takrat ni bil izbran, zmagal je vrtec.Igrišče za odbojko na mivki je bilo planirano kot občinska investicija, a lani so mivko uredili na šolskem igrišču. Z občino dobro sodelujejo, pred nekaj leti se je uredila medsebojna solastninska situacija in odtlej je lastnina TD Polhov Gradec urejena od robnika parkirišča in vse do vode, tako da niso več soglasodajalec za vsak piknik ali veselico na zelenih občinskih rekreacijskih površinah. Pogrešamo pa košarkaški koš na pred leti obnovljeni betonski površini, ki je pred dvema letoma zmotil gasilce pri postavljanju šotora veselice, ampak sam osebno sem se obrnil na PGD Zalog, občino in graščino, da bi sedaj postavili dva cenejša premična koša, ki ne bi več ovirala nikogar, hkrati pa bi nudila šport in druženje vsem občanom. Ko bomo imeli pa še most preko potoka za najbližji dostop planincev do Grmade, kakor so nam ga table ob cesti obljubljale že pred desetimi leti, bo pa obisk planincev dodatno napolnil gostilno in rekreacijske površine.
V gostilni bodo letos prenovili ogrevalni sistem, saj bo nova sodobna peč na lesne pelete še letos nadomestila zastarelo plinsko peč, saj plin v jeklenki je skoraj tretjino dražji od zemeljskega plina v mestih, in skoraj polovico od peletov.
»Ko ne gre več, ko se ustavi, dobro vzdušje in okrepčilo v gostilni te spet v ritem spravi,« je prirejen slogan za osvežilno pijačo iz mladih let. Vsak dan vam v gostilni Pograjski dom postrežejo tri različne malice, tudi vegetarijanski meni, odpiralni čas je do 15h, med vikendi pa seveda cel dan.
Sebastjan Vehar