PD Blagajana je že pred leti začelo s predavanji, ki so širše pomembna, pritegnejo poslušalce, tema pa je narava in vse, povezano z njo. Tako predavanje je imel o slovenski elektroenergetiki sredi septembra mag. Drago Bokal v planinski koči na Ravneku. Letošnji izlet v neznano je bil pravzaprav nadaljevanje tega. Ogledali smo si Muzej hidroelektrarne Fala na Dravi. Beli stebri dima iz termoelektrarne Šoštanj, lepo vidni iz velikega avtobusa, hitečega proti štajerski prestolnici, so bili dodatno nazorno znamenje, ki je sodilo v razpravljanje o stroki, ki zadeva tako rekoč vsakega. Med drugimi strokovnimi podatki smo slišali tudi, kaj je sončnica. Resda je to rastlina, ki se obrača po soncu, a tako elektroenergetiki rečejo tudi sončnim elektrarnam. O njih se trenutno veliko razpravlja, a njihovo učinkovitost bo pokazala prihodnost.
Elektrarna Fala je muzej državnega pomena. Kot najstarejša slovenska hidroelektrarna na Dravi je začela obratovati leta 1918 in je še zmeraj v pogonu, seveda posodobljena z energetsko najbolj učinkovitimi turbinami in drugo opremo. Leta 1991 so jo temeljito prenovili, strojnico, prostor s sedmimi ogromnimi generatorji, pa so ohranili v izvirni obliki in je na voljo za ogled. Vsako leto pride okoli 5000 obiskovalcev. V muzeju so tudi drugi razstavni prostori, v katerih je mogoče nazorno preizkusiti fizikalne zakonitosti, povezane z električno energijo. Ob vhodu v muzej so trije panoji. Prvi prikazuje pretvarjanje toplotne energije v električno. O tem se lahko prepričamo z dotikom ustrezne plošče. Pretvarjanje svetlobne energije v električno je opisano na drugem panoju, dokazano pa s prižganim svetilom. To je podlaga sončnim elektrarnam. Prav tako nazorno je predstavljeno tudi pretvarjanje mehanske energije v električno in pretvarjanje električne energije v mehansko. Iz sodobnega dela elektrarne se je medtem, ko smo si ogledovali našteto, slišalo močno brnenje agregatov. Tja je seveda prepovedano vstopiti; tam nastaja elektrika, bolj strokovno zapisano, tam se spreminja kinetična energija vode v električno energijo, kot nam je po filmski predstavitvi pojasnil vodnik. Seveda je bil v skladu z zahtevno stroko to starejši gospod, ki mu je delovanje elektrarne dajalo kruh. Posebna pozornost, ki jo Dravske elektrarne Maribor namenjajo ohranjanju tehniške dediščine, je hvalevredna, Muzej hidroelektrarne Fala pa naj gosti še veliko obiskovalcev. Konec koncev se ne zavedamo, kaj nam elektrika pomeni.
Ob pogledu na lepe jesenske gozdove smo se odpeljali proti jami Pekel pri Žalcu. Nastanku imena je gotovo botroval dim, ki se pozimi kadi iz jame in spominja na krščansko podlago imena; zunanja temperatura je namreč nižja od tiste v jami. Pa drugi strani pa je ime tako tudi zaradi oblike skal nad vhodom v jamo, ki jasno nakazujejo hudobca. Jama slovi po štiri metre visokem podzemnem slapu, edinem v Sloveniji, notranjost pa krasijo kapniki vseh vrst, ki jih človeška domišljija zlahka poveže z drugimi oblikami v naravi; med živalmi so recimo to žabe, pa blejski grad, planiška skakalnica. Manjkal je samo jamski rakec, ki se nam je spretno skril, a ga bodo mogoče videli naslednji obiskovalci. Po pestrem dnevu je bila gostilna Štorman dobrodošla postaja, fontana piva v Žalcu, kjer smo lahko preizkusili slovenske vrste piva, pa prav tako.
Milka Bokal
