Ajda je domov odšla s tremi kozarci medu, Tomaž je v košaro zložil dve steklenici jogurta in zavojček čajne mešanice, Katja je v naročju držala ogromen škrnicelj jušnih rezancev in sveže maslo, Ana je na rame poveznila »novo« jakno, otroci pa so se poskrili v kot in navdušeno grizljali cimetove rolice. Na tisto jesensko nedeljo je v Šentjoštu zadišalo po Jesenskem semenju. 
Tretji teden v novembru smo prvič obeležili teden slovenske hrane, ki nas opominja na pomen in koristi lokalno pridelane hrane. V Šentjoštu smo teden sklenili z, zdaj že lahko rečemo tradicionalno, izmenjevalnico oblačil in ozimnice. Šesto po vrsti smo poimenovali Jesenski semenj.
Projekt je bil sprva zgrajen na ideji blagovne izmenjave, ki spodbuja odgovorno potrošnjo in se nostalgično vrača v čase, ko je bila na prvem mestu skupnost in ne zaslužek. Ko sreče niso iskali v več, ampak so bili zelo zadovoljni tudi z manj. Želeli smo se izviti iz ostrih krempljev prevladujočega neoliberalnega sistema in potrošniški družbi pokazati fige. Če se o tem nekdaj ni govorilo, je danes podatkov in dokazov dovolj.

Ljudje letno kupimo vsaj 100 milijard kosov oblačil, zavržemo pa jih kar 92 milijonov ton. 65 odstotkov zavrženih oblačil prej kot v enem letu konča na odlagališčih. Z drugimi besedami, vsako minuto sežgemo ali na odlagališče odložimo za 60 tovornjakov oblačil.

Nič manj temačno ni niti ozadje prehranske industrije, ki svoje grehe uspešno skriva v nepregledno dolgih dobavnih verigah in manipulativnih oglasnih sporočilih. In to počnejo precej uspešno. Kdaj je »naš najboljši sosed« postala trgovina? 
Dolge dobavne verige je treba prestriči, saj je lokalno pridelana hrana bolj sveža, bolj okusna, bolj kakovostna, bolj zdrava in okolju prijaznejša. Nenazadnje pa s podpiranjem lokalnih pridelovalcev pomembno prispevamo k razvoju podeželja. Prav zato smo tokrat na izmenjevalnico povabili tudi okoliške pridelovalce, ki so na mize postavili domačo skuto, maslo, čaj, med in medene izdelke, slaščice, jajca … 
Vsak »novejši« dogodek še vedno vzbuja nekaj treme, vendar pa so naši nervozni nasmehi hitro izpuhteli, ko so v dvorano vstopali prvi gostje. In ni jim bilo videti konca. Dvorano je preplavilo živahno semenjsko vzdušje, ki je dišalo po jesenskemu kolaču in skodelici kave. Ljudje so z nasmehom na obrazu in polnimi rokami dobrot postopali po prostoru, klepetali, z enim očesom pa vseskozi pogledovali od mize do mize, da ne bodo česa zgrešili. Namesto "adijo" pa je odzvanjal: "Kdaj spet?"

Katarina Oblak