Utrinki in pogledi na domače naravne lepote, ki jih je v pesnitvi zapisal Milan Košir, tokrat pa svojevrstno prebral Marko Jankovec, so uvodoma spomnili na eno večjih bogastev tu živečih; na izredno bogastvo jezika – slovenščine, je opomnila urednica zbornika Domači kraji Ljudmila Bokal. V predstavitvi tretje številke tega zbornika, ki je nastal v okviru Turističnega društva Polhov Gradec in pod botrstvom izdajatelja in založnika Občine Dobrova - Polhov Gradec, je nekaj več besed namenila duhu slovenskega jezika in ga med drugim povzela po akademiku Alojziju Rebuli, ki ga je opredelil z izrazom duh resnice, saj je to jezik, ki ne prihaja iz salonov, niti ne iz grofovskih stanovanj, pač pa iz kmečkih ust, iz zemlje in je ohranil neko svojo temeljno pristnost. Da ga je moč občutiti tudi v člankih zbornika, čigar izhodišče je tokrat narava, naši gozdovi, je dejala in preletela teme ter navedla vse avtorje prispevkov: dr. Mitja Zupančič piše o naših gozdovih, dr. Nada Praprotnik ob 180-letnici odkritja Blagajevega volčina besede namenja tej rastlini, Primož Bizjan obravnava ptiče, Vid Klančar strokovno opisuje župnijsko cerkev sv. Janeza Evangelista v Šentjoštu, Ksenija Pišljar svoj zapis namenja zgodovini šolstva na Dobrovi, Barbara Ivančič Kutin objavlja intervju s polhograjsko učiteljico Nadjo Lili Založnik, dnevnik vojnega ujetnika Franca Pečenika pa dopolni še zgodba Jožeta Marolta o konjih. Zbornik zajema še spomin na Jožico Kavčič in sestavek ob odprtju razstave fotografij Cirila Velkovrha na Dobrovi, pojasnilo o nastanku dobrovskega vrha izpod peresa Janeza Dolinarja, Milan Košir tokrat piše o predmetih iz svoje bogate etnološke zbirke, Gašper Tominc pa je prispeval kronikalni popis dogodkov v občini Dobrova - Polhov Gradec v  letih 2014 in 2015. Domači kraji se razkrivajo tudi v pesmih, ki so jih prispevali Primož Bizjan, Marjan Malovrh, Božidar Pahor, Alojz Tome, Katarina Tominec in Milan Košir. V uvodnem delu je predstavljena monografija o Dobrovi, ki je izšla ob 300-letnici dobrovske božje poti.

Nato je roko besedi podala pesem, ki jo je kronala slovenska himna. Venček prvih se je spletal okrog pesnitev Otona Župančiča, temu se je pridružil venček Kosovelovih in nazadnje še z burjo navdahnjenih Alojzija Gradnika. Tehnologija sodobnega časa je bila vpletena v različne pristope, ki se jih je Dramsko društvo Neptun tokrat uporabilo, da le bi občinstvu na nekoliko inovativnejši način približalo dela naštetih avtorjev. Preko filmov in fotografij, ki so jim podlago dajali sporočilni zvočni posnetki, so zbrani spoznali tudi rojstne hiše, vasi in bistvene utrinke življenj dotičnih slovenskih pesnikov. Dinamiko vsebine na platnu pa je vsake toliko razburkala v živo odpeta ali odigrana točka igralcev, otrok in izurjenih članov dramskega društva. Letošnja kulturna prireditev je bila po mnenju mnogih nekaj drugačnega. Upam si pomisliti celo, da bi se znala kosati celo z letošnjo državno prireditvijo ob slovenskem kulturnem prazniku. A zadržim komentar zase in si le še želim tovrstnih prireditev čim več, tudi na lokalnem odru.