Res je, teče že enaindvajseta sezona, odkar vztrajam v kolesarstvu. Kolesariti sem začel pri šestnajstih v Kamniku, kjer sem živel, tri leta pozneje pa sem se s kolesarjenjem začel ukvarjati resneje; pridobil sem licenco in v tem športu začel tudi amatersko tekmovalno pot. Zamenjal sem nekaj klubov, nekaj let sem tekmoval celo za enega od italijanskih, danes pa tekmujem za BVG Gulč - BTS Company iz Notranjih Goric, ki nam sponzorira licence ter oblačila, vse preostalo je odvisno od našega osebnega proračuna. Tako je tudi število tekem oziroma startov odvisno od vsakega posameznika. Sam se na leto udeležim okoli 30 tekem, kar skupaj s treningi zadnja leta znese okrog 15.000 kilometrov, torej s kolesom prevozim približno toliko kot z avtomobilom. Dejstvo je, da večja ko je kilometrina, bolj si vzdržljiv in bolj se telo prilagodi, tako da se znajdeš v položaju, ko si življenje brez kolesa le stežka predstavljaš.

V vseh teh letih se je gotovo tudi v kolesarstvu zgodil velik napredek. Kakšne so te razlike?

Popolnoma drži. Tehnologija kolesa je izjemno napredovala. Teža kolesa se je na primer spustila z 12 na 6,8 kilograma, kakršna je tudi omejitev oziroma meja, ki je predpisana v pravilih. To je ogromna razlika, če vemo, da ob enem kilogramu manj slabo minuto hitreje pripeljem na Vršič oziroma pol minute hitreje na Šentjošt. Seveda je teža pogojena tudi s ceno kolesa, ki se danes giblje med 5000 in 9000 evri. Avtomobil mi ne pomeni veliko, saj me le pelje od točke A do B, na kolesu pa uživam, saj na njem preživim kar nekaj ur na dan. Spremenil se je tudi sam pristop k treningu, postal je bolj sistematičen. Tudi dostop do informacij je izjemno širok, najbolj pa so seveda pomembne osebne izkušnje. Napredek je torej enormen. Kot primer lahko navedem čas tekme Juriš na Vršič, ki se je v desetih letih izboljšal za okrog pet minut. To je ogromno. Tudi pri sebi opažam – leta gredo gor, časi pri vzponih pa navzdol.

Poleg tehnologije so verjetno izjemno pomembni tudi drugi vplivi, ki pomenijo kar nekaj odpovedovanja – drži?

Prav gotovo. Veliko je odvisno tudi od same teže in konstitucije tekmovalca. Sam vso sezono vzdržujem telesno težo okoli 61 kg; zdaj sem si sicer zadal cilj, da v septembru dosežem 60 kg, vendar bo to zelo težko, saj pravzaprav nikjer nimam več vzeti, ker imam maščobe izredno malo. Pri vzdrževanju telesne teže in tekmovanjih pa je zelo pomembna prehrana – bolj ko so dirke pomembne, bolj je treba paziti na prehrano. Odreči se je treba sladicam in kruhu. Priznam, da je mnogokrat težko, vendar če želiš doseči dober rezultat, se moraš temu podrediti, kajti to so tiste malenkosti, ki na koncu odločajo.

Številna odrekanja in treningi torej prinesejo dobre rezultate. Človek, ki kolesarstvo spremlja le od daleč, bi vas glede na opis uvrstil med profesionalne kolesarje, saj temu športu namenjate čas vsak dan. V čem je pravzaprav razlika med profesionalnimi in amaterskimi tekmovalci v kolesarjenju, med katere sodite sam?

Med profesionalnim in amaterskim kolesarjem je velika razlika, a za laika nekoliko manjša. Profesionalci živijo od kolesarstva, kar pomeni, da čez dan opravijo trening, potem pa jih čaka počitek, masaža, morda še kakšna analiza in priprava na tekmo. Amaterski oziroma rekreativni kolesarji pa hodimo v službo in imamo družino, zato kolesarjenju posvetimo le popoldanski prosti čas. Tu se pogosto pojavi težava, ker nekateri amaterji pozabijo na počitek. Pojem amater – rekreativec je izredno širok, sam bi rekel, da so rekreativci bolj nedeljski kolesarji, amaterji pa smo bolj tekmovalno usmerjeni in tekmujemo. Amaterji imamo tekmovalno licenco in tekmujemo za naslov državnega prvaka in za Pokal Slovenije. Ta ima letos določenih triindvajset tekem treh različnih disciplin, to so cestne dirke, vzponi in kronometri, ki se točkujejo in tako odločajo o končnem zmagovalcu. Pravzaprav imamo amaterski kolesarji podobne dirke kot profesionalni, le da so naše krajše. Skupaj pa ne tekmujemo, saj gre za izjemno velike razlike.

Kakšne?

Zelo dobri amaterji morda spadajo v zadnjo tretjino najboljših kategoriziranih tekmovalcev. Tekmovalci na tekmovanjih, kot je Dirka po Franciji, pa so še nekajkrat boljši od naših kategoriziranih kolesarjev. Gre za ogromne razlike, bom navedel kar primer trase Dobrova–Polhov Gradec: po tej rekreativci kolesarijo s povprečno hitrostjo 20–25 km/h, dobri amaterji, med katere spadam sam, vozijo s hitrostjo 37–42 km/h, tekmovalci oziroma profesionalci pa 47 km/h in več.

Po opisu sodeč je dan ali pa življenje amaterja celo napornejše od profesionalčevega. Kako torej usklajujete službo, družino in kolesarjenje?

Dan začnem zgodaj. Nekje do 7.30 prispem v službo, zaposlen sem v projektivi podjetja Smart Com, d. o. o. V službi sem nekje do 15.30, potem pa hitro krenem domov, se preoblečem in ob 16. uri sem skoraj vsak dan že na kolesu. Trening traja od dve do tri ure, od 5- do 6-krat na teden. Po zimi treniram več, saj je poletna oziroma tekmovalna sezona dolga in naporna, zato potrebujem več časa za regeneracijo. Poleg treningov so tu še tekmovanja, v vsej karieri mi je uspelo odpeljati okrog 480 dirk. Na nekaterih tekmovanjih me spremljata tudi partnerica Tina in hčerka Maša, ki me pri tem življenjskem tempu izjemno podpirata in se jima na tem mestu zahvaljujem. Dejstvo je, da je vse troje težko usklajevati, ampak če je za to posluh, gre – pri nas se pač družinsko življenje načrtuje tudi glede na moj tekmovalni koledar.

Omenili ste, da trenirate skoraj vsak dan, predvidevam, da imate potemtakem Polhograjsko hribovje v mezincu ...

Da, Polhograjsko hribovje je idealno za treniranje. Pozimi grem z gorskim kolesom na Toško čelo, Katarino in Grmado, poleti pa najpogosteje kolesarim na Črni Vrh, Pasjo ravan ali Šentjošt, kjer sem skoraj doma. Danes sem bil na primer širikrat na Šentjoštu. Tako treniram, če delam intervale, sicer pa naredim kak krog, na primer po trasi Žažar–Podlipa–Smrečje–Sveti trije kralji–Gorenja vas–Lučine–Planina–Polhov Gradec. Trening namreč načrtujem glede na tekmo. Če je tekma vzpon, potem je treba daljše obdobje trenirati vzpone, če me čaka cestna dirka, kar po vsej verjetnosti pomeni, da bo na koncu sprint, vozim več po ravnini in vadim sprinte, če pa je kronometer, po navadi treniram barjanski krog, kjer je cesta dokaj ravna in lahko ves čas kolesarim v visokem tempu.

Kako pa je trenirati po naših neprijaznih prometnicah in kakšen je po vašem mnenju bonton voznikov oziroma kolesarjev?

Kot voznik bi se popolnoma strinjal, da znamo biti vozniki izredno nestrpni. Drži pa tudi, da nekateri kolesarji rekreativci in amaterji ne znajo voziti pravilno. Pogosto namreč vozijo vzporedno, po dva, kar je prepovedano. Čeprav je slovenski zakon napisan nekoliko dvoumno, ima podčlene, ki dovoljujejo vožnjo po dva le, v kolikor so vsaj štirje kolesarji v skupini in jih spremlja spremljevalno vozilo z lučko. Včasih težava nastane tudi zaradi nevarnih cest, saj kolesar zaradi svoje varnosti potrebuje vsaj pol metra odmika. Marsikje v tujini je vožnja po dva dovoljena, a tam je tudi kultura voznikov popolnoma drugačna. Sam sem dirkal v Italiji, kjer sem tudi veliko treniral, in tam se vozniki, ko srečajo skupino kolesarjev, zaradi varnosti navadno umaknejo, pri nas pa te bi včasih najraje povozili. Posebej okrog četrte ure, ko gredo ljudje iz služb – takrat se kot kolesar na cesti pogosto počutiš odveč.

Kdo pa je idol, ki ga spremljate v svetu kolesarstva?

Moj idol v kolesarstvu je Alberto Contador, že od nekdaj. Pa tudi Vincenzo Nibali, ki je zmagal na letošnji Dirki po Franciji, vendar Contador je nad njim in moja zares velika želja je, da ga nekoč spoznam in srečam v živo.

V javnosti je veliko slišati o tem, da tekmovalci, sploh v kolesarstvu, posegajo po nedovoljenih substancah ali poživilih. Kako pa je pri amaterjih, se to tudi dogaja?

Žal je kolesarstvo ravno zaradi dopinških škandalov na slabem glasu, a zadnja leta z uvedbo bioloških potnih listov ta črna pika bledi. Dostop do prepovedanih substanc ni težaven, zato predvidevam (čeprav upam, da se motim), da je doping žal prisoten tudi na amaterski stopnji. V sezoni opravijo kar nekaj dopinških kontrol, vendar samo pri najhitrejših, nikoli pa ne v zlati sredini oz. pri malo starejši generaciji kolesarjev.

Šport je drag, drži to tudi za kolesarstvo?

Vsekakor. Klub ti sicer plača letno licenco in komplet oblačil, potem pa so tu še vsakokratne startnine, ki zahtevajo ogromno denarja, pa kolo samo, ki ga sam v povprečju menjam na tri sezone, ter potrošni material, kot so zračnice, verige, športna prehrana ipd. Skratka, stroški so ogromni, in kolesar, ki gleda na šport skozi denar, lahko hitro obupa. Nagrade za najvišja odličja pa so podobne srečkam na veselicah – pred dvema letoma, ko sem bil državni prvak, sem na primer dobil baterijski vrtalni stroj.

Poleg tega, da ste kolesar oziroma tekmovalec, ste tudi kolesarski trener.

Res je, pred leti sta Kolesarska zveza Slovenije in Olimpijski komite Slovenije organizirala dve usposabljanji, za prvo in drugo stopnjo. Prijavil sem se na obe in tako leta 2009 uspešno zaključil prvo ter leta 2011 drugo stopnjo. Tam sem navezal kar nekaj stikov z ljudmi, kot je izkušeni Miran Kavaš, ki mi s koristnimi nasveti še danes rade volje pomaga. Znanje, ki sem ga pridobil, in svoje izkušnje rad širim med druge tekmovalce, če jih to zanima. Hkrati pa tudi sam rad prisluhnem tekmovalcem in si s tem širim bazo znanja.

Glede na to, da ste tudi sam svoj trener, morate biti izredno disciplinirani, saj ste v svoji kolesarski karieri na tekmah nanizali več kot 180 uvrstitev med prve tri. Kako vam to uspeva?

Bo držalo. V karieri sem se udeležil okrog 480 dirk, od tega mislim, da sem res dosegel 180 stopničk, kar pomeni, da sem skoraj na tretjini tekem stal na stopničkah. Dobri rezultati se pri meni pojavljajo šele zadnjih sedem let, odkar sem začel trenirati bolj sistematično. Prvi večji uspeh je bila zmaga v Pokalu Slovenije 2011, potem je sledilo leto 2012 kot najboljša sezona, saj sem postal državni prvak v cestni vožnji med amaterji in hkrati zmagovalec Pokala Slovenije. Lanska sezona je bila za odtenek slabša, zato sem si zadal, da letos dobim nazaj oba naziva; za zdaj mi dobro kaže – postal sem državni prvak in v Pokalu Slovenije imam po točkah pred zasledovalci pravzaprav neulovljiv naskok, tako da sem tudi to bitko že skoraj dobil in tako dosegel cilj sezone.

Naslovov je torej veliko. Katerega pa bi izpostavili kot vam najpomembnejšega?

Na to vprašanje težko odgovorim, saj jih je več. Morda bi izpostavil zadnje državno prvenstvo, na katerem mi je res uspelo. Mogoče mi to največ pomeni. Sicer pa je pomemben podatek, da sem bil tudi član slovenske reprezentance amaterjev, s katero sem se udeležil svetovnega prvenstva v St. Johannu v Avstriji. Vsaka zmaga mi pomeni veliko, saj je to le potrditev pravega in trdega dela. Blizu so mi tudi zmage na domačem terenu; večkrat sem zmagal na tekmah Vzpon na Šentjošt in Vzpon na Pasjo ravan. Seveda pa so posebnega pomena prve zmage, ki so mi dale tisti še kako pomemben zagon in motivacijo, da sem danes tu, kjer sem.

Pravite pa, da so leta, v katerih ste, v kolesarstvu pravzaprav najprimernejša za napredovanje, zato se zagotovo veselite novih zmag in uspehov – in ob tem vam tudi Naš časopis želi obilo sreče in volje za doseganje zadanega.

Vožnje in uspehe dobrovskega prvaka lahko spremljate tudi na njegovi spletni strani http://www.janipreseren.com/.

Nadja Prosen Verbič

Foto: npv, osebni arhiv