Logo MojaObčina.si

Dobrova-Polhov Gradec

DANES
5°C
-1°C
JUTRI
5°C
3°C

Možinetova hiša: Kjer se čas ustavi

Šentjošt, 25. september – V drugi polovici septembra je širom Slovenije potekal Festival odprtih hiš, kjer so si lahko posamezniki ob predhodni najavi ogledali zasebne hiše ali javne objekte, ki so simbol dobre arhitekture. Svoja vrata je obiskovalcem odprla tudi Možinetova hiša sredi Šentjošta, katere lastnika Peter in Marta Keršič sta poskrbela, da se je ohranila v svoji nekdanji lepoti in jo s turističnimi apartmaji, ki se nahajajo v njej, postavila na slovenski turistični zemljevid. Možinetova hiša je lahko zgled obnove starega objekta, pri kateri so večinoma sodelovali le lokalni mojstri, kar kaže kakšno znanje premorejo ti konci.

Leta 2003 je razpadajoča Možinetova hiša iskala kupca. Gre za dobrih 18 m dolg in 10 m širok objekt, zgrajen v slogu večjih kmečkih hiš 19. stoletja, čeprav gotsko okno na vzhodni fasadi in prva pisna omemba (1625) pričajo o še mnogo starejšem izvoru. Najbogatejša kmetija na šentjoškem koncu je konec 19. stoletja ostala brez prvotnih lastnikov, nakar so si njeno kljuko začeli podajati različni lastniki, posest pa se je drobila na vedno manjše enote. V kmečki hiši je bila gostilna, šola, del njenega spremljajočega objekta je služil celo za občinsko pisarno. Med vojno je bil v njej znameniti miting, kjer je partizansko vodstvo zažugalo domačinom, naj se uklonijo revoluciji. Ko so kasneje partizani zažgali Šentjošt, so ogenj podtaknili tudi v Možinetovo hišo, a na srečo se ogenj ni prijel, še danes pa se vidijo sajaste sledi na stropu. Po vojni so se lastniki umaknili v Argentino, hiša je bila zaplenjena, kasneje pa vrnjena tašči lastnika, ki je imela pravico do preužitka. Lastnica je z oporoko hišo prepisala na sestrično (znana kot Možinetova Mici), ki je ostala samska, hiša pa je temu primerno začela propadati. Ob prelomu tisočletja se je hiša, ki ji je grozilo podrtje, znašla na prodaj. Kupil jo je domačin Peter Keršič. 


Šlo je za nostalgijo
»Ne vem na kaj sem takrat mislil, ko sem kupil hišo. Imel sem nostalgijo po stari kmečki hiši, v kateri sem kot otrok prebil veliko časa na Gorenjskem. Razmeroma hipno, brez jasne vizije sem se odločil, kaj bom z njo,« pravi sedanji lastnik Peter. Objekt je bil v tako razpadajočem stanju, da je grozilo, da se bo podrl. Kako resno je stanje, se je pokazalo že takoj ob nakupu, ko se je na strehi zrušil dimnik in naredil luknjo v ostrešje. »Deležen sem bil tudi posmehov, češ kaj sem kupil to podrtijo, ampak nekako sem trmasto vztrajal, da jo obnovim. Saj mogoče so bili otroci zaradi tega prikrajšani za kakšen tečaj doma in v tujini, za kar se jim opravičujem, a mislim, da danes to razumejo.« 

 

Celovita obnova z domačimi mojstri

Keršičevi so se morali lotiti celovite obnove: okrepiti so morali temelje, stene, prenoviti vse inštalacije in v celoti obnoviti ostrešje. »Hišo smo obnovili od tal do slemena, pri čemer smo upoštevali konservatorski načrt. S konservatorko Andrejo Bahar Muršič iz ZVKD Ljubljana smo  ves čas zgledno sodelovali. Želeli smo ohraniti čim več starih stavbnih elementov, kar daje današnji hiši poseben pečat,« pojasnjuje Peter. Pritličje hiše je ohranilo osrednji prostor, »hišo«, kuhinjo ter spremljevalne prostore, zgornji nadstropji pa sta namenjeni štirim apartmajem s površino od 52 do 95 m2. Za turiste sta verjetno najbolj zanimivi podstrešni stanovanji, ki z vidnimi strešnimi tramovi in strešnimi okni, ustvarjajta poseben občutek. Notranjost so opremili s stilnim pohištvom, deloma z novim, deloma s starim. »Ko sem prevzel objekt, v njem skoraj ni bilo ničesar več. Bil je popolnoma izropan, tako da smo morali poiskati novo pohištvo. Del so ga izdelali oziroma restavrirali domači mojstri, nekaj pa sem ga nakupil preko znancev.« Tudi sicer so za obnovo izkoristili znanje lokalnih mojstrov in strokovnjakov: arhitekti, restavratorji, zidarji-gradbeniki, mizarji, električarji, vodoinštalaterji, tesarji… »Nekaterim so naše zahteve delale nekaj sivih las, a na koncu smo imeli vsi nekaj od tega. Skupaj smo se naučili novih veščin, ki jih lahko uporabljamo tudi drugje, in pridobili ličen objekt s pridihom zgodovine. Opravljeno delo predstavlja dobro referenco za nadaljnje projekte, kar danes potrjujejo tudi strokovnjaki, ki prihajajo od vsepovsod. Z zadovoljstvom ugotavljam, da v Šentjoštu negujemo nekatere stare obrti ali bolje rečeno postopke, ki sicer izginjajo in na kar smo lahko upravičeno ponosni,« pravi Peter, ki ocenjuje, da ga je obnova objekta stala med 700 do 1500 evri na kvadratni meter. 

Po odlični lanski sezoni letos zatišje

Letošnje leto je tretja sezona, ko so hišo postavili na turistični trg. »Začeli smo na Bookingu in kmalu postali kar zanimivi za goste. Lanska sezona je bila že zelo dobra in bi si letos samo želeli takšno, a nato je prišel covid, ki je vse obrnil na glavo. Odsotnost tujih gostov so reševali domači slovenski gostje, ki so v večini koristili turistične bone in se zadržali po več dni, tudi teden ali več, pojasnjuje Peter. »Do sedaj smo bili zanimivi predvsem za Italijane, Nemce, Avstrijce, Madžare, gostje pa so prihajali praktično iz vsega sveta. Nastanitev v Možinetovi hiši jim v večini služi kot izhodišče za obisk slovenskih znamenitosti. Ko jih sprašujem zakaj so se odločili za obisk naše hiše, pravijo, da zato ker je v naravi in ponuja pristen podeželski ambient. Betonskega mesta imajo dovolj že doma – od koder prihajajo.« Šentjošt jim lahko ponudi neokrnjeno naravo, možnost sprehodov, kolesarjenje, smučanje v zimskem času, ogled restavratorskih delavnic, obisk kmetij z ekološko pridelavo in domačimi pridelovalci hrane, npr. sirarstvo Orešnik, mesarstvo Noj Tomi. Lahko pa jim ponudi tudi vrhunsko kulinariko v Gostišču Grič. Peter hišo prav tako z veseljem odpre naključnim obiskovalcem in jim rad spregovori o zgodovini in obnovi hiše.  

 

Peter upa, da se bodo razmere zaradi koronavirusa kmalu  umirile in da bomo lahko na sprehodu po vasi zopet srečali tujca, kar bi si pred leti težko predstavljali. Možinetova hiša je dokaz, da lahko tudi manjši kraji, kot je Šentjošt, ki se zdijo na prvi pogled odročni, postanejo zanimivi za turiste. S pravim pristopom si ohranitev kulturne dediščine in poslovna priložnost podata roke!

 

Gašper Tominc, foto: GT
 

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi