Se kdaj vprašamo, zakaj se zavzemamo določeno zadevo oz. situacijo? Opiramo se na določene zunanje informacije, ki ustrezajo nam in jih morda malo zaokrožene, predelane, bolj ali manj ognjevito zagovarjamo. Menimo, da je to naše lastno stališče, čeprav tega v resnici nismo izkusili na lastnem primeru. 

Mnogokdaj gre za dokazovanje razgledanosti in načitanosti, ki je le izvedbena oblika, da se nekdo pred nekom drugim dela pomemben. Torej stvar ega, stvar potrjevanja, ker se nekdo v sebi počuti manj- oz. večvreden. To niti približno ne pomeni, da neko stvar razume, saj se samo pretvarja. Posameznikovo prepričanje je trdovratno zakoreninjeno vanj in to mu še ojača omreženost v sistem in bolj smo omreženi, bolj globoko je vse skupaj.

Do določnega prepričanja nas pripelje sklop tujih, delno resničnih, informacij, ki jih najprej prejmemo skozi vzgojne procese. Sčasoma postanemo žrtve »lastnega« prepričanja, ki ga um samo krepi. Vse skupaj se nalaga in nalaga, na drugi strani pa to povzroča čedalje večji prepad od nas samih. Sebe pa sploh ne poznamo. Sebe! Edino osebo, ki bi jo sploh veljalo poznati, mi pa se ukvarjamo z vsemi ostalimi. Tudi to smo bili naučeni …

Da se podamo na pot spoznavanja sebe, se je treba odpovedati naučenosti. Vsi odgovori so v resnici v nas, ampak so zastrti z debelo odejo mnogih tančic prepričanosti, ki jo kopičimo, ko nam vsakdo vseskozi vsiljuje svoj prav. Dobesedno nam nalagajo prtljago, ki ni naša, mi pa jo v lastni nevednosti sprejmemo in se vse bolj in bolj obremenjujemo. 

A do pravilnih odgovorov se da priti. Potrebno je uporabiti nekaj, kar je zastonj – iskrenost, in to do sebe. Potem šele lahko začnejo tančice odpadati, mi pa se samo ne smemo zadovoljiti, da se ustavimo na naši poti. In čeprav nas nekaj strese, je to v resnici prava pot, kajti z ovinkarjenjem oz. prelaganjem se ne reši noben problem. Pravijo, da čas celi rane, a to ne drži. Gre samo za pometanje pod preprogo, izpod katere bumerang slej kot prej prileti nazaj in nas bo zagotovo natančno zadel. Za nameček točno tam, kjer smo najbolj šibki. Pa je tudi v tem nekaj dobrega, saj gre le za še eno v vrsti opozoril, da vendarle odpremo oči.

Prepričanja so podlaga za pričakovanja, za namišljene cilje, ki ne obstajajo. Človek, ki je v nekaj prepričan, tudi nekaj pričakuje, upa. To pomeni, da živi v upanju, ki temelji na posrednem. Na kratko se temu reče laž. Ravno z besedo up je zasužnjen dobršen del civilizacije, namesto, da bi vsak posameznik zaupal vase. Zaupati vase je na koncu veliko bolj enostavno, a potem ne bi imeli svojega haska posredniki, začenši z verstvi, ki jim ni v interesu, da bi nekdo zaupal vase. Bi potem bile vojne? Takšen posameznik bi bil namreč svoboden. Ne bi bil v nenehnem problemu in potem bi hitro postala odvečna večina šarade, ki smo ji trenutno priča.

In dokler si nekdo ne zaupa, si ne more pogledati v oči, uteho pa išče povsod okoli, razen tam, kjer je edina možna rešitev. Duša zaradi tega trpi, saj ji ni omogočeno, da biva v skladu z naravnim poslanstvom. Zato je ta civilizacija tudi vse bolj bolna, pot do zdravja pa pelje preko mostov samozaupanja in iskrenosti. Posameznik, ki se tega zaveda, bo naredil vse, da odpravi svoj problem in to ne z delnimi rešitvami, ki bi ga samo peljale v slepo ulico. Takšen uporabi tudi najboljše možno orodje za dvig zavedanja, Učbenike za tretje tisočletje, ki so tudi temelj nastanka tega zapisa. S tem lahko spremeni edino osebo do katere ima to pravico. Sebe.

Bogdan Rahten, glasnik zavedanja

Preko univerzalne oz. naravne resnice dvigamo zavedanje o sebi in se učimo opuščati nepotrebno prtljago, ki bremeni našo dušo in s tem zdravje. Najmočnejše orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje. Naredimo prave korake za resnične spremembe. Sprejmimo iskrene odločitve za lasten dobrobit!

WWW: publishwall.si/ucbeniki_za_tretje_tisocletje
FB: Učbeniki za tretje tisočletje - Kako zavestno živeti sedanji trenutek