Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sobota, 21.04.2018

pretežno jasno
Ponoči bo jasno. Na Primorskem bo pihala šibka burja. Najnižje jutranje temperature bodo od 4 do 10, ob morju okoli 12°C.
10°C | 27°C
nedelja, 22.04.2018
10°C | 27°C
ponedeljek, 23.04.2018
9°C | 26°C
torek, 24.04.2018
10°C | 26°C
sreda, 25.04.2018
11°C | 26°C
Opozorila
Četrtek, 19.4.2018 ob 18h
Dodatnega opozorila ni.
10°C
27°C
pretežno jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Verske

Bogati in zanimivi spomini na zimske ......


SOSED SOSEDU, PROSTOVOLJSTVO, VERSKE, VSEŽIVLJENJSKO UČENJE, UMETNOST

| |
26.02.2018      8:41
A A

Bogati in zanimivi spomini na zimske počitnice 2018


Letošnje zimske počitnice sta po svoje doživela tudi naša dva duhovnika. Župnik Jožef Poje nam je poslal pozdrave iz Omana, duhovni pomočnik gospod profesor doktor Anton Štrukelj pa iz Nazarij, kjer letos praznujejo štirideset letnico samostana sester Klaris in je ob tej priložnosti imel zanimivo predavanje, katerega povzetek je prav tako, kot polet s padalom nad Omanom, tudi objavljen v nadaljevanju.


Pogovor o športu. (vir: Družina, 25.2.2018)
Pogovor o športu. (vir: Družina, 25.2.2018)
Deli:

Da naš gospod Jožef Poje leti s padalom vemo vsi, saj je na spletu objavil že veliko čudovitih posnetkov iz zraka tako nad Slovenijo, kot tudi od drugod po svetu. Nekaj prostih trenutkov letošnjih počitnic pa je izrabil tudi za obisk Omana, kjer sta nastala dva posnetka in spodaj priložene fotogrtafije.



Temu posnetku pa je dodano tudi poročilo s pogovora o športu, ki ga je imel gospod Jožef na Ježici. (vir: Družina 25.2.2018)




Naš duhovni pomočnik gospod profesor doktor Anton Štrukelj pa je imel v Nazarjah predavanje po katerem je nastal povzetek, ki je objavljen v nadaljevanju:

JEZUS KRISTUS – ABSOLUTNI GOSPODAR ZGODOVINE

 

Spoštovane sestre klarise z materjo opatinjo s. Katarino na čelu,

dragi mladi, veseli in pogumni kristjani!

 

Letošnji Klarini dnevi potekajo v jubilejnem letu, ko se s hvaležnostjo spominjamo štiridestletnice samostana sester klaris v Nazarjah. Pred štiridesetimi leti so prišle v Nazarje tri sestre klarise, danes živijo, molijo in delujejo v Sloveniji tri skupnosti sester klaris.

Jutri, na prvo postno nedeljo, bomo poslušali evangelij o Jezusovih skušnjavah, kjer je zapisano: Ko se je Jezus »štirideset dni in štirideset noči postil, je bil lačen« (Mt 4,2). »Število štirideset je bilo v Jezusovem času za Izrael že napolnjeno z bogato simbolično vsebino: Spominja najprej na štirideset let Izraela v puščavi, ki so bila čas njegove preizkušnje kakor tudi čas posebne Božje bližine. Dalje nam daje misliti na štirideset dni, ki jih je Mojzes v postu preživel na gori Sinaj, preden je smel prejeti Božjo besedo, sveti tabli zaveze. Prav tako nas lahko spominja na rabinsko pripoved, po kateri Abraham na poti na goro Horeb, kjer naj bi žrtvoval svojega sina, štirideset dni in noči ni ne jedel ne pil; hranil se je s pogledom in z nagovorom angela, ki ga je spremljal. Cerkveni očetje so v skoraj že nekoliko igrivi razširitvi simbolike števila videli število štirideset kot kozmično število, kot znak za število tega sveta sploh. Štirje konci sveta na novo napišejo celoto, deset pa je število zapovedi. Kozmično število pomnoženo s številom zapovedi postane simbolna izjava za zgodovino tega sveta sploh. Jezus tako rekoč še enkrat prepešači Izraelov izhod in prepešači nato zmote in zmešnjave zgodovine sploh. Štirideset dni stradanja obsega dramo zgodovine, ki jo Jezus sprejme vase in prenaša.«[1]

            S temi besedami smo se že uglasili na naše premišljevanje o Jezusu Kristusu, absolutnem Gospodarju zgodovine.

 

Jagnje odpre knjigo svetovne zgodovine

 

V Janezovem Razodetju je opisan prizor, ki spada k najsijajnejšim mestom svetovne književnosti. Jagnje na prestolu prejme od Boga zapečateno knjigo, da bi jo odprlo. Prizor se začne z »glasnim« vprašanjem »silnega angela«: »Kdo je vreden, da odpre knjigo in odtrga njene pečate?« (5,2). Kdo more razbrati smisel sveta kot narave in kot zgodovine? Katera filozofija more pojasniti začetek, središče in konec celote, té sedemkrat zapečatene skrivnosti? Spričo tega vprašanja neznanska onemelost: »Toda nihče ne v nebesih ne na zemlji ne pod zemljo ni mogel odpreti knjige ne pogledati vanjo.« V to nemočno tišino videc naglas zaihti: »Silno sem jokal, ker se ni našel nihče, ki bi bil vreden.« Ker nihče nima moči (tudi če bi imel pogum), da bi razrešil uganko sveta. Te solze so dragocenejše in razkrijejo več kakor vse suhe oči filozofov in ostalih svetnih modrijanov, ki kakorkoli brkljajo s sedmimi pečati, priporočajo kakšno »pot«, da bi smuknili skozi pečate, ali pa kar zanikajo njihov obstoj ali pa celotno knjigo stvarstva odložijo kot goli privid. Samo en odgovor je na solze zaradi nerazrešljivosti uganke sveta: Jagnje kakor zaklano, kri, ki je bila prelita za rešitev uganke sveta. Krvaveče Jagnje je »Prvi in Poslednji« (1,18), »začetek Božjega stvarstva« (3,14), »vse obstaja v moči dragocene krvi brezmadežnega in brezgrajnega Jagnjeta, ki je bilo spoznano že pred začetkom sveta« (1 Pet 1,19-20). Ko Jagnje prejme knjigo iz Očetove roke – saj je »Božji Sin« (2,18) – ne dobi ničesar novega ali tujega, ampak svojo lastnino. Tako je, kakor poslej poje vélika hvalnica: »Vredno si, da vzameš knjigo in odpreš njene pečate, ker si bilo zaklano in si s svojo krvjo odkupilo Bogu ljudi iz vsakega rodu, jezika, ljudstva, naroda« (5,9). In nova pesem stoječih blizu Boga odmeva naprej po vseh tisočkrat tisočih angelskih zborih: »Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, da prejme oblast in bogastvo, modrost in moč, čast slavo in hvalo« (5,12), dokler končno celotno stvarstvo ne pritegne v hvalnico Bogu in Jagnjetu (5,13). Kajti stvarstvo se zahvaljuje Bogu in Jagnjetu v svojem bivanju, v svojem smislu in v svoji povzdignjenosti nad samo sebe v kraljevsko duhovništvo za Boga (5,10).[2]

 

Edinstvenost Jezusa Kristusa

 

Jezus Kristus je osebno razodetje Ljubezni. V Kristusu so vsi zakladi modrosti in vednosti, ker v njem telesno prebiva vsa polnost božanstva. Kristus je vsa novost, večno mlada in presenetljiva novost. To je jedrnato izpovedal sv. Irenej: “Kristus je prinesel vso novost, ko je podelil sam sebe: Omnem novitatem attulit, semetipsum afferens.”[3]

“Novost” učlovečenja Besede se nikdar ne postara. Zunaj edine resničnosti njegove osebe ni nobene absolutne novosti, nobenega pravega razodetja, nobene resnične presežnosti. Kristusova skrivnost v svojem odrešenjskem dejanju ostaja vedno aktualna, saj obsega vse stvari, ki imajo v njej svoj izvor: “Jezus Kristus včeraj, danes, isti tudi na veke” (Heb 13,8).

Jezus sam ni ničesar napisal. Mojzes in preroki so pisali o njem. Kristus je svoje odrešenjsko delo v vzvišeni svobodi zaupal Svetemu Duhu, ki je apostole vodil v vso resnico. Krščanstvo dejansko sploh ni “religija knjige”: krščanstvo je religija Besede, “ne napisane in neme besede, ampak učlovečene in žive Besede” (sv. Bernard). Beseda Boga je zdaj tu med nami, da jo moremo videti in se je dotikati. “Živa in učinkovita” Beseda, edinstvena in osebnostna, ki združuje in presega vse besede, ki o njej pričujejo. Krščanstvo je religija Jezusa Kristusa.[4]

S Kristusovim prihodom na svet se je vse spremenilo in vse prenovilo. Krščanska novost milosti je vdor drugačnega počela v naš svet. Je nepričakovano odprtje neke vrste četrte razsežnosti, ki je brez sorazmerja z vsemi velikimi stopnjami v naravnih razsežnostih. Prišel je novi Človek. Z njim je nastopila “nova stvar” (Gal 6,15; 2 Kor 5,17), stvarjenje “novega srca”. Po Svetem Duhu se celotno stvarstvo nenehno prenavlja.

Edinstveni dogodek Kristusovega učlovečenja, ki ga obhajamo kristjani, se v globini tiče vseh ljudi. Cerkev “veruje, da v njenem Gospodu in Učeniku najdemo ključ, središče in cilj vse človeške zgodovine” (CS 10).

Jezus Kristus ima osrednje mesto v drami svetovne zgodovine. Rana, ki je bila s Kristusovim nastopom zadana svetovni zgodovini, je še naprej odprta. Iz Jezusove prebodene strani nenehno priteka »milost na milost.« Njegov prihod ni zaman razklal štetje časa na dva kosa: čas pred Kristusom in po njem. Temu simptomu ustreza velika notranja sprememba: človeku je bilo s Kristusovim prihodom storjeno nekaj, kar deluje naprej; človek ne bo nikoli več mogel biti tisti, ki je bil pred Kristusom. Vanj je bil položen ferment, ki izhaja iz Absolutnega, in zdaj nezadržno vre.

Človek ne pripada več sebi; svoje središče, svoj izvor in svojo izpolnitev najde samo v Kristusu. Jezusove edinstvene vloge si ne moremo predstavljati dovolj univerzalno in radikalno. Jezus ima osrednje mesto v vesoljstvu, v svetovni in odrešenjski zgodovini.

Jezus terja hojo za seboj in jo ponuja, medtem ko on sam ne hodi za nikomer. Kdor zaradi njega izgubi svoje življenje, ga bo našel (Mt 10,39). Medtem ko je na svetu vse minljivo, gradi človek, ki stavi na Jezusovo besedo, svojo hišo na neporušnem skalnatem temelju (Mt 7,24). Kajti – in to je najmočnejša, skoraj nedojemljiva izjava –: “Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle” (Mr 13,31). Zato: “Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas ... Ostanite v moji ljubezni” (Jn 15,7.9). V Jezusu kot Božji Besedi je bilo vse ustvarjeno in po njem vse živi (Jn 1,3s).

Jezus pri svojem oznanjevanju očitno računa s pohujšanjem in zavračanjem, kar vse do svojega križanja doživlja v nezadržnem crescendu. Kakor magnet se je v moči svojega poslanstva postavil v središče, da bi okrog sebe – rad ali nerad, v rešenje ali pogubljenje – “vse pritegnil k sebi” (Jn 12,32). Ta magnet je Jezus zares postal kot na križ povišani. Tam ni mogel več delovati, znotrajsvetno mu je preostala velika polomija. Oče pa je z vstajenjem ta neuspeh preoblikoval v veliki, popolni uspeh njegovega poslanstva. Kristus je docela spremenil svetovno zgodovino. Reči moremo, da navzočnost Jezusa Kristusa za svetovno zgodovino v celoti predstavlja izziv, ki ga ni mogoče nikdar več prezreti. Jezusovo učlovečenje, križ in vstajenje podarjajo svetu odrešenje, večno mladost in novost.

To večno svežo novost, ki izhaja iz rodovitnosti njegove evharistične predanosti, pa Kristus podarja svoji Cerkvi. V prispodobi o vinski trti (Jn 15) Jezus obljublja to rodovitnost tistim, ki se pustijo vinogradniku obrezati, da bi obrodili še več sadu. Ta rodovitnost je odtegnjena človeškemu ocenjevanju in pregledu, ker Bog razdeljuje sadove po svoji blagi volji. Pri tem odpove vsako zunanje statistično beleženje. So svetniki, ki niso le pred seboj – kakor vsak svetnik –, ampak tudi pred svetom skriti. Brez njihove vednosti so s preprostimi dejanji molitve in samopodaritve, ki se, “psihološko”, gledano niso zdela “nič posebnega”, zoreli največji učinki v svetovni zgodovini.

Če to drži in če je tu središče odločilnega dogajanja, potem je razumljivo, zakaj mora spodleteti vsak poskus, da bi brali Kristusovo učinkovitost ob zunanjih dogodkih ali ob ugotovljivih etičnih in političnih dejanjih pripadnikov krščanstva. Vse pristno krščansko življenje, kjer je rodovitno, se izmika statistiki. Ob koncu sveta bodo svetniki skupaj s Kristusom sodili svet.

 

Polnost ustvarja zgodovino

 

Papež Janez Pavel II. je začel svoje apostolsko pismo Tertio millennio adveniente takole: “Ko se sedaj približuje tretje tisočletje nove dobe, mi same po sebi prihajajo na misel besede apostola Pavla: 'Ko je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene’ (Gal 4,4). Polnost časa se istoveti s skrivnostjo učlovečenja Besede, Sina istega bistva z Očetom, in s skrivnostjo odrešenja sveta” (TMA 1).

Učlovečenje Božjega Sina je torej polnost časa in središče odrešenjske zgodovine. “Čas se je dejansko dopolnil s samim dejstvom, da je Bog vstopil v človeško zgodovino. Večnost je vstopila v čas: kje bi mogla biti večja 'dopolnjenost’ od te? Kakšna druga 'dopolnitev’ bi bila mogoča?” (TMA 9).

Krščansko štetje časa postavlja čas v čas. Ne šteje od začetka, ampak od središča: življenje, Kristusovo življenje, deli svetovno zgodovino v prej in potem. Skladno s tem štejemo leta in stoletja pred Kristusom in po Kristusu.[5] (Nekateri pa, žal, še vedno ostajajo »pred našim štetjem«).

Kristus razodeva Božji načrt za vse stvarstvo in posebej za človeka. Kristus je novi človek, kakor se čudovito izraža koncil: “V resnici samo v skrivnosti učlovečene Besede res v jasni luči zasije skrivnost človeka” in njegovega vzvišenega dostojanstva. “Kajti on, Božji Sin, se je s svojim učlovečenjem na neki način združil z vsakim človekom. S človeškimi rokami je delal, s človeškim razumom je razmišljal, s človeško voljo je deloval, s človeškim srcem je ljubil. Rojen iz Device Marije je v resnici postal eden izmed nas, v vsem nam je enak, razen v grehu” (CS 22).

S Kristusovim učlovečenjem je nastopila absolutna novost. Vse starozavezne priprave na Odrešenika so v Kristusu dosegle svojo izpolnitev in uresničenje. Dejansko obstaja kvalitativni skok med staro in novo zavezo. Ne gre za nadaljevanje in nepretrganost, ampak za “skok”, za novost, ki nam jo Bog podarja v Kristusu, novem človeku. “Kdorkoli hodi za Kristusom, popolnim človekom, postane tudi sam bolj človek” (CS 41).

Spoznanje Kristusove novosti (novum) vodi k priznavanju poslednje novosti (novissimum): Kristus “je Alfa in Omega, Prvi in Poslednji, začetek in konec” (Raz 22,13). Če torej priznavam Kristusa, poslednjo novost, kot izvir časa in zgodovine, če ga ljubim, potem preteklost izgubi svojo otožnost in prihodnost svojo grozljivost. V Kristusu pridem do praizvira življenja, ki je vedno že pred menoj: “Trudim se, da bi to osvojil, kakor je mene osvojil Kristus Jezus” (Flp 3,12). To moremo imenovati odrešenje ali polnost časa, ki nosi osebno ime: Jezus. Polnost časa je popolni dar.[6]

Dogodek Božjega učlovečenja, Jezusovega rojstva in življenja si pogosto predstavljamo takole: Bog je imel že od vsega začetka določen namen s človeštvom. Ta Božji načrt odrešenja naj bi se uresničil v tistem trenutku, ki ga apostol imenuje "polnost časa": "Ko je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, podrejenega postavi, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi tako mi prejeli posinovljenje" (Gal 4,4-5). Z ozirom na ta vrhunec je Bog najprej izvolil posameznika, Abrahama, da bi ga napravil za očeta izvoljenega rodu, nato Mojzesa, da bi ga postavil za voditelja izvoljenega ljudstva. Božji načrt je nato v potekanju tako imenovane "stare zaveze" vedno razločneje stopal na dan. Objektivno gledano se je Božja beseda in Božja obljuba vedno jasneje razodevala. Subjektivno gledano pa je ljudstvo vedno močneje hrepenelo po Odrešeniku, saj je videlo, da se samo ne more izkopati iz zadolženosti.[7]

Ta notranji razvoj, to vedno svetlejše prebujanje jutra vse do žarečega sončnega vzhoda je mogoče opisati kot zaporedje svetovnih obdobij, ki zamenjujejo drugo drugo, kakor so govorili stari verni teologi in zgodovinarji. Lessing je bolj razsvetljensko-racionalistično opisal ta razvoj kot “vzgojo človeškega rodu”. Idealisti pa so raje govorili o razvoju religiozne zavesti. Vsem tem predstavam je skupno to, da je stara zaveza počasno vzpenjanje k vrhu. Z dosego tega vrha pa se je v vsakem pogledu zgodilo nekaj neprekosljivega, nekaj tako dokončnega, nekaj eshatološkega, da poslej ni mogoče pričakovati ničesar pomembnega več.

 

Kristus je polnost

 

Prisluhnimo razodeti resnici. "Bog je sklenil, naj v Jezusu Kristusu prebiva vsa polnost" (pleroma, Kol 1,19). Ta povedek ni mišljen v prispodobi, ampak dobesedno, kar je potrjeno v naslednjem: "Kajti v njem prebiva vsa polnost božanstva telesno" (somatikos, corporaliter, telesno: Kol 2,29). To pomeni "resnično" in "telesno". Kristus tudi po svojem vstajenju za trajno ohrani poveličano telo z znamenji svojega trpljenja. Zato tudi nihče ne more priti do svoje človeške polnosti, razen v Kristusovi polnosti: "In vi ste postali deležni te polnosti v njem" (Kol 2,10). Polnost, o kateri je tu govor, ne nastane s spojitvijo, s seštevanjem posameznih delov. S posebnim poudarkom je marveč rečeno, da je Bog tega Kristusa, v katerem prebiva z vso svojo polnostjo, "postavil nad vsako vladarstvo in oblast in moč in gospostvo in nad vsako ime, ki se imenuje ne le na tem svetu, ampak tudi v prihodnjem" (Ef 1,21), da "je bilo v njem ustvarjeno vse, najsi bodo prestoli ali gospostva ali vladarstva ali oblasti: vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj in vse ima v njem svoj obstoj" (Kol 1,16), da je on "glava", gospodovalec "vsakega vladarstva in vse oblasti" (Kol 2,10). Pavel izrečno pravi, da je Kristus glava, ker je pred vsemi "prvinami" sveta, saj te prvine bivajo in obstajajo samo po njem, v njem in zanj.

Če gledamo v Jezusu poslednjo Božjo besedo svetu, to se pravi izjavo Boga samega o tem, kakšen smisel ima zanj celotno stvarstvo in kakšen obraz hoče on sam obračati k svetu, tedaj se vse spremeni. Tedaj se nič več ne zdi nesmiselno, da so bile vse silne moči tega sveta, katere ljudje tako zlahka obožujejo, ustvarjene v naravnanosti na Božjo Besedo, Jezusa Kristusa, ki podeljuje smisel vsemu bivajočemu. Potem tudi ni več nesmiselno, da v tej Besedi prebiva vsa polnost. Kristus je "pred vsem in vse ima v njem svoj obstoj". Iz njegove polnosti prejema preobilen smisel tudi zgodovina in vse, kar je na svetu: "Iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo" (Jn 1,16). Seveda pa je Bog v Kristusu "razorožil" in razkrinkal lažna prilaščanja svetnih gospostev "in jih javno postavil v zasmeh, ko jih je odvedel v zmagoslavnem sprevodu" vstalega in v nebesa se dvigajočega Kristusa (Kol 2,15).

Ali vse to ne zveni preveč mitološko in neverjetno v primerjavi s hladno treznostjo človeškega bivanja? Na to je treba mirno odgovoriti, da je človek Jezus pač dobro poznal to treznost, saj je do tridesetega leta opravljal trd rokodelski poklic. Poznal je življenjsko resničnost, kar razodeva tudi njegova, za vsakogar razumljiva govorica. In drugič: Jezus je stopal po dolgi poti do svoje dokočno se razkrivajoče polnosti. Šel je skoz trpljenje v strahotno smrt. Ker je dosegel najnižji kraj kozmosa, je bil nad vse povišan: "On, ki se je spustil v spodnja območja zemlje, je isti, ki se je vzdignil nad vsa nebesa, da bi napolnil vse stvarstvo" (Ef 4,10). Tako odslej ves svet postaja njegova polnost. Pavel še večkrat govori tako in nič drugače (Flp 2,9; Ef 1,20ss; 1 Tim 3,16).

 

Kristus je navzoča prihodnost

 

V novi zavezi je dosežena polnost zgodovine. Beseda postane meso. To je dokončna beseda Boga samega svetu. Onkraj tega dogodka ni mogoč noben napredek več. Eno pa je mogoče: to, da se vsa zgodovina z vsemi svojimi razsežnostmi svetovnega, kulturnega in tehničnega napredka zavestno postavi v svetlobo tega dogodka. Saj vendar ni tako, kakor da bi nam bivanje Boga med nami hotelo pokvariti našo igro, tako kakor recimo odrasli, ki vdere v otroški svet igre in vse bolje ve in zna, otrokom zagreni igranje. Tedaj je razumljivo, če otroci temu nepridipravu obrnejo hrbet in spet drugje začno svoje igre. Ravno to ne! Saj nam Kristus niti z eno besedo ni rešil človeških, naravnih in zgodovinskih problemov, ko nam je govoril nebeške besede, besede ljubezni in skrivnosti iz Božjega srca. Ni nam dal navodil glede države in kulture, še manj glede tehnike, njenih možnosti in nevarnosti, prav tako nam ni dal navodil glede soglasja in napetosti med krščanstvom in kulturo, med človekovo navezanostjo na svet in njegovo naravnanostjo na nebesa. Sejal je le semena, na nas pa je, da jih gojimo. Ko nam je podaril svobodo Božjih otrok, nam ni odvzel človeške svobode tveganja, iznajdljivosti, tisočerih spodrsljajev in katastrof, dokler korak ne postane varen. Nasprotno, Kristus se je, ker je Bog – če je izraz dovoljen – osebno vmešal v zgodovino. Odslej namreč človeška zgodovina ni le zgodovina, ki stopnjevito poteka k njemu, ampak tudi izhaja od njega, je zgodovina z njim in v njem, zgodovina, katero on čuti in doživlja na svojem lastnem telesu (kajti mi, Cerkev, smo njegovo telo): Kristus je podelil tej dogajajoči se zgodovini smisel in dostojanstvo, ki jo v njenem jedru in v njeni dovršitvi povzdigujeta v Božje območje. Iz zgodovine je napravil dogodek, katerega odmev sega do samih brezen večnosti. Zato je milost po svojem bistvu vedno usposobitev in počastitev narave.

Sedaj bolje razumemo, da je s Kristusovim prihodom na svet nastopila polnost časa. In Kristusova polnost ustvarja zgodovino. Učlovečenje Boga je pustolovščina, avantura, to se pravi tisto, kar prihaja k nam, advent, prihod, in ima zato bistveno tudi prihodnost, tisto, kar ima priti, ad-ventura. Z Božjim prihodom na svet se je razodela absolutna, neizrekljivo veličastna ljubezen. Ta ljubezen je tako velika, da vsem, ki ljubijo, zastane dih, saj sega do najskrajnejšega konca, vse do zapuščenosti od Boga na križu in na(do)mestniške smrti. Božja ljubezen odločno presega krog prijateljev, znancev in domačih ter sega do sovražnika, do tujca in neznanca.

Bogoslužno slavje je vselej praznik prihodnosti, praznik odprtih vrat, ponujene roke in zgrajenega mostu do tistega, ki se kljubovalno zapira sam vase. Ali ni prav naš čas čas odprtih vrat, ko noben človek ne more več ostati sam, in prav tako nobena dežela, nobena celina, nobena supersila sama? Ali je pretirano, če imamo kot kristjani upanje, ki sega v prihodnost, upanje v tiste zametke prihodnje zgodovine, ki se začenja že danes? Seveda se Božje kraljestvo nikdar ne bo pokrivalo s svetovno zgodovino. In gotovo se bodo sovražne sile stopnjevale. Kljub vsem političnim in gospodarskim pesimizmom je nam kristjanom naročeno, da gojimo otroško, »naivno« upanje in zaupanje v absolutno prihodnost, ki je Bog sam. Adveniat regnum tuum. Pridi k nam tvoje kraljestvo!

 

Kristusovi so časi in vekovi

 

“Cerkev traja 2000 let. Kot evangeljsko gorčično zrno raste, da postane veliko drevo, ki more s svojim vejevjem pokriti vse človeštvo (prim. Mt 13,31-32). Drugi vatikanski cerkveni zbor se v premišljevanju o vprašanju pripadnosti Cerkvi in naročilu Božjemu ljudstvu izrazi takole: 'K tej katoliški edinosti Božjega ljudstva ... so torej poklicani vsi ljudje; na različne načine ji pripadajo ali so k njej naravnani, bodisi katoliški verniki, bodisi drugi, ki verujejo v Kristusa, bodisi končno prav vsi ljudje, ki jih Božja milost kliče k zveličanju’ (C 13)... V luči te razlage lahko bolje razumemo tudi evangeljsko prispodobo o kvasu (prim. Mt 13,33): Kristus kot Božji kvas vedno globlje prodira v sedanjost življenja človeštva in razširja delo odrešenja, ki ga je izpolnil v velikonočni skrivnosti. Poleg tega ovija v svoje odrešenjsko gospostvo tudi vso preteklost človeškega rodu, začenši z Adamom.[8] Njemu pripada prihodnost: 'Jezus Kristus je bil isti včeraj, kakor je danes in bo na veke’ (Heb 13,8). Cerkev pa ima s svoje strani samo en cilj: 'ob vodstvu Duha Tolažnika nadaljevati delo Kristusa samega, ki je prišel na svet zato, da bi spričal resnico; da bi odreševal, ne pa obsojal; da bi stregel, ne pa da bi se mu streglo’” (TMA 56).

“Cerkev veruje: Kristus, ki je za vse umrl in vstal (prim. 2 Kor 5,15), podeljuje po svojem Duhu človeku luč in moč, da more odgovoriti na svoj vzvišeni poklic; in nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi mogli biti odrešeni (prim. Apd 4,12). Prav tako veruje, da v njenem Gospodu in Učeniku najdemo ključ, središče in cilj vse človeške zgodovine. Cerkev vrh tega zatrjuje, da pri vseh spremembah obstoji marsikaj takega, kar se ne spreminja; in to ima svoj zadnji temelj v Kristusu, ki je isti včeraj, danes in na veke (prim. Heb 13,8). Ob luči Kristusa, ki je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva (prim. Kol 1,15)” (TMA 59), je mogoče osvetliti skrivnost človeka in njegovega bivanja.

Jezus Kristus je središče odrešenjske zgodovine in življenja Cerkve. To resnico močno naglaša koncil: “Gospod je cilj človeške zgodovine, točka, v katero se stekajo vsa hrepenenja zgodovine in civilizacije, središče človeškega rodu, veselje vseh src in izpolnitev vseh njihovih teženj” (CS 45).

Cerkev nas s prenovljenim bogoslužjem vabi k slovesnemu obhajanju velikonočne vigilije. Zvečer, ko se stemni, ko tema pokrije zemljo, Cerkev po starodavnem izročilu skliče svoje sinove in hčere k velikonočni vigiliji, ki jo je že sv. Avguštin imenoval “mater vseh vigilij”[9]. Slavje luči se začne z blagoslovitvijo novega ognja. Duhovnik v molitvi prosi “Vsemogočnega Boga, Očeta luči”, naj blagoslovi ogenj in podeli, “naj nam ti velikonočni prazniki tako razvnamejo hrepenenje po nebesih, da se bomo popolnoma prenovili in prišli v slavo večne velike noči”.

Nato duhovnik na velikonočno svečo, ki predstavlja Kristusa, zariše grški črki alfa in omega ter letnico. Pri tem izgovarja besede iz pisma Hebrejcem (13,8): “Kristus včeraj in danes, začetek in konec, alfa in omega, njegovi so časi in vekovi, njemu slava in oblast vekomaj. Amen”. Te besede so nadvse slovesne in pomenljive. Vstali Zveličar nas prenavlja in blagoslavlja s svojim svetim mirom: “Po svojih ranah, svetih in slavnih naj nas varuje in ohranja, Kristus Gospod. Amen”. Nato duhovnik z novim ognjem prižge velikonočno svečo in pravi: “Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha.” Ob tej okrašeni sveči nato vsi zbrani verniki postopoma prižigajo svoje sveče in se ob trikratnem, vedno glasnejšem vzkliku: “Kristusova luč”, zahvaljujejo: “Bogu hvala”. Nato se vse svetišče razsvetli. Verniki stojé poslušajo velikonočno hvalnico “Exultet”.

V tem slavju luči je povzetek čudovitega dela odrešenja, ki ga je izvršil Oče po Sinu v moči Svetega Duha. Prehod iz temine v svetlobo, iz noči v dan zelo živo izraža velikonočni dogodek Kristusovega in našega vstajenja. V tej zares sveti noči Cerkev hvali Najvišjega, ki je s svojo močjo vse ustvaril in odrešil. Zdaj je Kristusovo življenje premagalo smrt: “Kristus je vstal od mrtvih, s svojo smrtjo je premagal smrt in mrtvim dal življenje”, poje bizantinska liturgija. Gospod, ki “je bil mrtev”, nam govori: “Ne bom umrl, ne, živel bom in pripovedoval o Gospodovih delih” (Ps 117,17).

Odrešenje, ki nam ga prinaša Vstali, nas najgloblje povezuje z Bogom. “Kristus se je boril in zmagal”, piše sv. Irenej. S svojo pokorščino je zadostil za našo nepokorščino. S svojo potjo med mrtve je zvezal močnega (hudiča) in mu strgal plen; uničil je greh in osvobodil človeka, delo svojih rok. S svojim učlovečenjem in odrešenjem je izvršil “čudovito zamenjavo” – podaril nam je delež pri svojem božanstvu. Zdaj ko smo postali “luč v Gospodu”, moramo živeti kot “otroci luči” (Ef 5,9).

Kristus je umrl za vse, da bi “zbral razkropljene Božje otroke” (prim. Jn 11,52). Zato se kristjani zahvaljujemo svojemu Odrešeniku: “Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil”. Seveda moramo v hoji za Kristusom tudi sami objeti križ in ga za njim nositi. Jezusovo naročilo, naj vzamemo svoj križ in hodimo za njim (prim. Mr 8,34), je “trda beseda, a iskrena”, je rekel Janez Pavel II. mladim, zbranim v Rimu na cvetno nedeljo 1996, ter nadaljeval: »Ta beseda vsebuje temeljno resnico za življenje: samo ljubezen uresničuje človeka, a ljubezni ni brez žrtve.” Zato “pojdite ... in ponesite to besedo življenja po cestah sveta, po poti naproti tretjemu tisočletju. Kristusov križ je upanje sveta.«

 

Kristus – središče zgodovine in srce sveta

 

Veliki frančiškanski teolog, cerkveni učitelj sv. Bonaventura, je leta 1257 postal generalni minister frančiškanskega reda. Velja za teologa zgodovine. Ob sv. Frančišku, človeku, ki je bil tako zelo upodobljen po Kristusu, da je prejel celo Odrešenikove rane, stigme, in ob Joahimu iz Fiore, je zasnoval novo pojmovanje zgodovine. Medtem ko so cerkveni očetje učili, da je Kristus cilj in dovršitev zgodovine, je sv. Bonaventura pokazal, da je Kristus središče zgodovine. Jezus Kristus je zadnja Beseda, ki jo je izrekel Bog in s katero nam je povedal vse. Dal in povedal je sebe. Več kakor sebe Bog ne more dati in povedati. Kristusova dela ne pojemajo, ne nazadujejo, ampak napredujejo: Opera Christi non deficiunt, sed proficiunt. S Kristusom se Cerkev ne konča, ampak začenja novo obdobje, prejema nov razcvet. Kaj bi bila Cerkev brez nove duhovnosti cistercijanov, frančiškanov in dominikancev, brez duhovnosti svete Terezije Avilske in svetega Janeza od Križa in tako naprej? Tudi tu velja: Opera Christi non deficiunt, sed proficiunt, Kristusova dela gredo naprej! Tudi danes velja: Cerkev napreduje tudi v našem času, po drugem vatikanskem koncilu. Bog ji pripravlja novo pomlad!

            Vrhunec svoje duhovne ustvarjalnosti pa je sv. Bonaventura dosegel s svojim glavnim spisom »Itinerarium mentis ad Deum« (Pot duha k Bogu), ki je »priročnik« kontemplativne mistike. Ta knjiga je nastala na gori La Verna, kjer je sv. Frančišek prejel stigme. V uvodu nas sv. Bonaventura uči: »Nihče naj ne verjame, da mu zadostuje branje brez navdiha, razmišljanje brez pobožnosti, preiskovanje brez občudovanja, opazovanje brez veselja, marljivost brez vdanosti, znanje brez ljubezni, razumnost brez ponižnosti, prizadevanje brez Božje milosti, ogledalo brez navdihnjenja Božje modrosti«. Na koncu te knjige pa so besede, ki so privrele iz globine srca sv. Bonaventura: »Če torej želiš vedeti, kako se doseže mistično zedinjenje z Bogom, vprašaj milost, ne učenosti; hrepenenje, ne razuma; vzdihovanje molitve, ne preučevanje besedila; ženina, ne učitelja; Boga, ne človeka; temino, ne jasnine; ne luči, ampak ogenj, ki razvname vse in prenese v Boga z močnim maziljenjem in najbolj gorečimi čustvi … Vstopimo torej v temo, utišajmo skrbi, strasti in utvare; pojdimo s Kristusom Križanim s tega sveta k Očetu, da bomo, potem ko smo ga videli, rekli s Filipom: to mi zadostuje« (Itinerarium VII, 6).

            V resnici, Kristus je edini Srednik med Bogom in ljudmi. On je središče sveta, je srce sveta, kakor je sam obljubil: »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32).

            Papež Benedikt XVI. sklene svojo katehezo o sv. Bonaventuri: »Dragi prijatelji, sprejmimo povabilo, ki nam ga izreka sv. Bonaventura, serafinski učitelj. Pojdimo v šolo božanskega učitelja: poslušajmo njegovo besedo življenja in resnice, ki odmeva v globini naše duše. Očistimo svoje misli in svoja dejanja, da bo mogel On prebivati v nas, in bomo mogli doumeti njegovo božjo Besedo, ki nas privlači k resnični sreči.«[10]

 

Kristusova lepota

 

»Kdo ne pozna tolikokrat navedeno besedo Dostojevskega: Lepota bo rešila svet? A večinoma pozabimo omeniti, da Dostojevski z odrešujočo lepoto misli Kristusa. Njega se moramo naučiti videti. Če ga ne poznamo samo iz besed, ampak nas je zadela puščica njegove protislovne lepote, tedaj ga zares spoznamo in ne vemo o njem samo iz druge roke. Tedaj smo srečali lepoto resnice, odrešujoče resnice. Nič nas ne more bolj privesti v stik z lepoto Kristusa samega kakor svet lepote, ki ga je ustvarila vera, in sijaj na obličju svetnikov, po katerem je viden Kristusov sijaj.«[11]

Veliki ruski pisatelj F. M. Dostojevski (1821-1881), »genij in prerok«, kakor ga označuje H. de Lubac, je ves zazrt v Kristusovo lepoto. »V kaznilnici je Dostojevski srečal Kristusa. To je odločilno dejstvo, brez katerega si njegovega dela ni mogoče razložiti. Še bo grešnik. In poznal bo muke dvoma. To ve vnaprej in nima upanja, da bo dospel do miru preprostih vernikov. Prav to razlaga v zelo ganljivem pismu – prvem po svoji osvoboditvi –, naslovljenem na gospo von Wisine: 'In vendar mi Bog pošlje včasih minute notranje vedrine. V takih minutah sem v sebi sestavil veroizpoved, v kateri je vse svetlo in sveto. Ta veroizpoved je zelo preprosta, tukaj je: verovati, da ne obstaja nič lepšega, globljega, simpatičnejšega, razumnejšega, pogumnejšega in popolnejšega kakor Kristus; in ne samo, da ne obstaja nič boljšega, ampak – si rečem z ljubosumno ljubeznijo – nič boljšega tudi ne more obstajati. Še več: če bi mi kdo dokazal, da je Kristus zunaj resnice, če bi bilo stvarno ugotovljeno, da je resnica zunaj Kristusa, bi bil raje ostal s Kristusom kakor z resnico'«.[12]

Papež Benedikt XVI. svoje razmišljanje o lepoti sklene s trditvijo: »Že večkrat sem povedal, da sem prepričan, da so prava apologija krščanske vere, najprepričljivejši dokaz njene resničnosti, ki ga ni mogoče ovreči, na eni strani svetniki, na drugi pa lepota, ki jo je ustvarila vera. Da bo vera danes lahko rasla, moramo sebe in ljudi, katere srečamo, pripeljati do tega, da se bomo srečali s svetniki in stopili v stik z lepoto.«[13]

 

Svetniki so odgovor od zgoraj na vprašanja od spodaj

 

Sv. Janez Pavel II. je ob svojem prvem obisku v Sloveniji, 19. maja 1997, izrekel besede: »Svetost je edina sila, ki spreminja svet.«

Svetniki so najbolj živo izročilo. Poslanstva svetnikov so tako zelo odgovor od zgoraj na vprašanja od spodaj, da neredko sprva delujejo kot nekaj nerazumljivega. Toda po njih Duh podeljuje rešitve in odgovore na najbolj žgoča vprašanja časa. Božji Duh ustvarja svetnike, ki v določenem zgodovinskem času in v konkretnih okoliščinah živijo sporočilo nebes. Njihovo sporočilo se nikdar ne postara. Svetost je zato več kakor samo vzor; svetost je nenehno žuboreči studenec rodovitnosti božjega življenja v Cerkvi in človeštvu.

Velika cerkvena poslanstva so vedno odgovor nebes na odprta vprašanja vsakokratnega časa. So odgovori, ki jih čas morda sploh ni pričakoval (sicer bi jih mogel kar sam najti); odgovori, ki jih čas tudi ne sliši rad, ki pa mu veliko temeljiteje pomagajo kakor površna navodila, ki si jih je sam pripravil. Seveda mora biti čas pripravljen za spreobrnjenje, conversio, ki vedno pomeni spokorno prizadevanje. To je neomajna pripravljenost za Boga in njegovo delovanje.

Človekova brezpogojna pripravljenost je kakor glasbeni instrument: »Največje pri violini je votel prostor, najmanjše pa so štiri strune, a praznina je za polnost zvoka nujno potrebna,« pravi H. U. von Balthasar, ter nadaljuje: »Če so naše strune dobro napete, tedaj Bog kar sam igra v naši duši. In več kot to naj sploh ne bi bili: uglašeni na Boga.« Brezmejna odprtost za Boga je skupna značilnost svetnikov. Pogoj pa je učljivost, ubogljivost, pripravljenost. »Božje zapovedi je treba izpolnjevati v neizčrpnem, vedno vnaprej hitečem hrepenenju« (sv. Bazilij).

 

Spodbude zaslužnega papeža Benedikta XVI. mladim

Dragi mladi! Pustite, da vas Kristus popolnoma osvoji! Odločno stopite na pot svetosti, ki je odprta vsem. To vas bo naredilo še bolj ustvarjalne v iskanju rešitev težav, s katerimi se srečujete… Bog najbolj želi za vsakega od vas, da postanete sveti. Bog vas ljubi veliko bolj, kakor si morete prestavljati. Želi vam le najboljše. Rast v svetosti je za vas najboljša stvar.

Kdor sprejme Kristusa, ne izgubi ničesar, ničesar – prav ničesar od tistega, kar osvobaja življenje, kar ga olepša in poveliča. Ne! Samo v tem prijateljstvu se na stežaj odprejo vrata življenja. Samo v tem prijateljstvu se resnično sprostijo velike možnosti človeškega bivanja. Samo v tem prijateljstvu izkušamo tisto, kar je lepo in kar osvobaja. Tako danes želim na vso moč in kar se da prepričljivo, izhajajoč iz dolgega osebnega izkustva, reči vam, dragi mladi: Ne bojte se Kristusa! Ne jemlje ničesar, daje pa vse. Kdor se njemu izroči, prejme stoterno. Da, odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu – in našli boste pravo življenje. – Bodite popolnoma prepričani: Kristus ne vzame ničesar, kar je v vas lepega in velikega, ampak vse izpopolni v Božjo čast, v srečo ljudi in odrešenje sveta.[14]

Dragi mladi, ne odpovejte se svojim sanjam! Gojite v srcu velike želje po bratstvu, pravičnosti in miru. Prihodnost je v rokah tistega, ki zna iskati in najti močne razloge življenja in upanja!

Dragi mladi prijatelji, danes se obračam na vas s sporočilom, ki ga je Mojzes izrekel pred toliko leti: »Izvoli življenje!« Božji Duh naj vas vodi na poti življenja, da boste spolnjevali njegove zapovedi in sledili njegovim naukom, da boste zapustili napačne izbire, ki vodijo v smrt, in si vse življenje prizadevali za prijateljstvo z Jezusom Kristusom. Z močjo Svetega Duha izberite življenje, izberite ljubezen in bodite pred svetom pričevalci veselja, ki izvira iz prijateljstva z Jezusom. To je moja molitev za vsakega od vas. (Nagovor, 18. julija 2008).

 

 Anton Štrukelj


[1] Joseph Ratzinger / Benedikt XVI., Jezus iz Nazareta. Prvi del: Od krsta v Jordanu do spremenitve, Družina, Ljubljana 2007, 52s.

[2] Hans Urs von Balthasar, Knjiga Jagnjeta. O Janezovem Razodetju, v: Communio 27 (2017) 305-356.

[3] Irenej, Adversus haereses, 4, 34, 1 (PG 7, 1083).

[4] Henri de Lubac, L’Eglise dans la Tradition, Aubier, Paris 1966, zlasti poglavje La nouveauté chrétienne, 203-289, tu 246.

[5] Hans Maier, Eine Zeit in der Zeit, v: IkZ Communio 26(1997)102-121.

[6] Dieter Hattrup, Christus als Fülle der Zeit, v: IkZ Communio 26(1997)122-131.

[7] Nadaljnje misli povzemam po Hans Urs von Balthasar, “Du krönst das Jahr mit Deiner Huld”, Johannes Verlag Einsiedeln 1982, 249-258.

[8] Prim. Pavel VI., okrožnica Ecclesiam suam (6. avgusta 1964), III: AAS 65 (1964), 650-657.

[9] Ep 55,14; PL 33,215.

[10] Benedetto XVI, San Bonaventura. Il difensore della dottrina, v: Benedetto XVI, I Maestri Francescani e Domenicani, Libreria Editrice Vaticana, Città del Vaticano 2010, 63-73. Joseph Ratzinger je v svoji habilitacijski študiji obravnaval »Teologijo zgodovine svetega Bonaventure« (1955). V svojem življenjepisu »Iz mojega življenja« pripoveduje o »drami habilitacije« (Novi svet, Ljubljana 2005, 63-73). V celoti je delo izšlo šele v Ratzingerjevih Izbranih spisih: »Offenbarungsverständnis und Geschichtstheologie Bonaventuras“,  v: JRGS 2, Herder, Freiburg 2009, 912 strani).

[11] Joseph Kardinal Ratzinger, Unterwegs zu Jesus Christus, Sankt Ulrich Verlag, Augsburg 2003, 40.

[12] Henri de Lubac, Drama ateističnega humanizma, MD Celje 2001. Tretji del: Dostojevski – prerok, 195-288, tu 214.

[13] Joseph Kardinal Ratzinger, Unterwegs zu Jesus Christus, 37.

[14] Benedetto XVI, Pensieri ai giovani, Libreria Editrice Vaticana, Città del Vaticano 2010, 20s.




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Brezovica!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Barjanski List
Številka: 15
Izšla: 30.03.2018
Poglej Pdf
Koledar dogodkov Preglej vse
April 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29
20.04.2018
Danes ni dogodkov.
23.04.201 | Družabni dogodki
PODARIM, NASMEH DOBIM
24.04.2018 | Tečaji in delavnice
Vaje iz prve pomoči za občane
25.04.2018 | Ostalo
Markovo v Vnanjih Goricah
26.04.2018 | Družabni dogodki
Kresovanje v športnem parku Jama
26.04.2018 | Družabni dogodki
KRES pri domu Lokvanj Podpeč
27.04.2018 | Družabni dogodki
Blagoslov konj na Pristavi
29.04.201 | Šport
Dovška baba
22.04.201 | Šport
Borovlje–Planica
22.04.201 | Šport
GASILSKI POHOD NA KRIM
22.04.2018 | Družabni dogodki
Tradicionalni blagoslov motoristk in motoristov ter motorjev in drugih vozil na Brezovici
23.04.201 | Družabni dogodki
PODARIM, NASMEH DOBIM
24.04.2018 | Tečaji in delavnice
Vaje iz prve pomoči za občane

Bodite prvi pri oddaji mnenja.