Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sreda, 26.07.2017

oblačno
Danes bo sprva sončno, po nekaterih nižinah bo zjutraj megla ali nizka oblačnost. Čez dan bo spremenljivo oblačno, nastale bodo krajevne plohe ali nevihte. Najvišje temperature bodo od 19 do 25, na Primorskem okoli 26 stopinj.
14°C | 25°C
četrtek, 27.07.2017
13°C | 28°C
petek, 28.07.2017
14°C | 30°C
sobota, 29.07.2017
18°C | 32°C
nedelja, 30.07.2017
18°C | 31°C
Opozorila
Sreda, 26.7.2017 ob 9h
Dodatnega opozorila ni.
14°C
25°C
oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Verske

Gre za osebni odnos z Bogom


KULTURA, PROSTOVOLJSTVO, DRUŠTVA, VERSKE

| |
17.07.2017      8:59
A A

Gre za osebni odnos z Bogom


Pogovor z zlatomašnikom Marijanom Peklajem. Upokojeni docent Svetega pisma Marijan Peklaj je služboval od Zagorja do Jesenic, bil prefekt malega semenišča v Vipavi, študiral Sveto pismo v Rimu in Jeruzalemu, v pogovoru pa je izpostavil, da je dajal prednost duhovništvu. Ostaja preprost, dobrohoten in vselej z besedo spodbude. Če le zmore, gre vsak dan na Repenjski hrib, se vsako leto veseli tedna na Jezerskem, in si želi, da bi šel večkrat v hribe tudi s sestro, ki je vdova.


Zlatomašnik Marijan Peklaj
Zlatomašnik Marijan Peklaj
Deli:

Kaj vam ostaja v spominu iz otroških let?

Na Brezovici sem se rodil leta 1943, še pod italijansko okupacijo. Spomnim pa se povojnega srečanja z nemškimi vojnimi ujetniki, ki so popravljali cesto. Mama je rodila pet otrok, a  prvi je umrl kot dojenček, sam sem bil tretji od štirih živečih, imam še  leto in pol  mlajšo sestro. V šolo sem začel hoditi leta 1950, ko nismo imeli niti pravih zvezkov in smo dobili stare tiskovine, da smo pisali nanje. Oče in drugi brat sta leta 1945 bežala v Avstrijo kot civilista, najstarejši brat pa je bil v domobranski uniformi, vrnjen v Šentvid in spuščen avgusta leta 1945 kot mladoleten, zato je ostal živ. Oče in drug brat sta se leta 1947 vrnila in smo nekaj časa živeli kot kompletna družina. Potem sta oba brata služila še vojaški rok. Ata se je upokojil in postal celo mežnar, jaz pa že prej ministrant. Prvič sva s poznejšim duhovniškim sobratom Jožetom Tomšičem ministrirala za božič leta 1951. Že kot ministrant sem se pripravljal na prvo obhajilo, ker ni bilo verouka, ko sem hodil v prvi razred.

 

Kaj od vzgoje za vero ostaja iz otroških let?

Zame so bile nekatere stvari samoumevne. Molitvice, rožni venec, pri verouku sem že od doma vse znal. Doma smo redno molili rožni venec, razen poleti, ko je bil dolg delovni dan. Kolikokrat je mama ob nedeljah, ko je bil popoldne ob dveh krščanski nauk in bi se otroci raje potepali, rekla: »Pojdimo. Mi smo blizu cerkve. Grdo bi bilo, če mi ne bi šli.« In smo šli. Ni bilo težko vstati zjutraj za k delavniški maši, ki je bila ob šestih zjutraj, ko me je mama poklicala, in tega nisem doživljal kot prisilo. Naš župnik Janez Kotar je znal delati z ministranti, z nami je šel na izlet, nas popeljal na farovški vrt, ko so dozorele jagode.

 

Se spomnite kdaj in kako vas je pa poklical Gospod?

Že zgodaj sem hotel biti pobožen in sem v nekem obdobju po maši ostajal v klopi in molil, a to je bilo le nekaj tednov. Ko sem se naučil brati, sem rad bral. Verskega tiska v povojnih časih ni bilo, na podstrešju pa je bila lesena skrinja, kjer so bili shranjeni Bogoljubi in drugi predvojni časopisi. Kar požiral sem jih in ob branju med drugim razmišljal, kako bi bilo, če bi tudi jaz postal misijonar. V najstniških letih pa sem si rekel: »Naj gredo drugi. Jaz se bom oženil in imel otroke, duhovnik pa mora ostati samski.« Najprej sem želel biti mizar, ker je bil sosed mizar in smo se z njihovimi otroki velikokrat igrali skupaj, potem učitelj, profesor za zgodovino, v  višji gimnaziji pa sem razmišljal o študiju jezikov.

Z duhovnikom Andrejem Snojem, profesorjem Nove zaveze, smo bili v sorodstvu in nas je ob slovesnostih obiskoval. Ko sem ga tako enkrat spremljal na postajo na Lukovici, mi je rekel: »Le pridno se uči. Morda pa prideš kdaj k nam.« Hotel je reči, da bi študiral teologijo. Menda sem prikimal, pri sebi pa sem si mislil: »Ti kar govori, jaz imam drugačne načrte.« Počasi je zorelo, vmes pa so bili močni namigi, kot je bila tudi Vovkova pridiga na Snojevi zlati maši v Lescah (1960), ko je rekel: »Kako naj vam vaš škof daje duhovnike, ko pa vi že 50 let niste nobenega dali!« Zelo močno so me nagovorile, pa tudi spodbudile Žužkove šmarnice Kraljica duhovnikov. In že je prišel čas pred maturo, ko sem vedno bolj razmišljal o duhovništvu. Naš župnik Janez Kljun me ni nikoli spodbujal k temu, ko pa sem maturo naredil, sem mu šel takoj slovesno povedat, da bi rad šel v semenišče. Bil je zelo vesel in mi je napisal priporočilo za škofijo. Nekateri gimnazijski sošolci so me spraševali, če me teologija zanima. Pa sem jim povedal, da si niti ne predstavljam, kakšna je teologija, predvsem bi rad bil duhovnik. Kot dolgoleten ministrant sem imel pred seboj vzora Janeza Kotarja in Janeza Kljuna. Zato sem vedel, koliko dobrega in potrebnega lahko duhovnik naredi za ljudi! Eden od mojih motivov pa je bil tudi kljubovanje ateistični propagandi. Ker sem poslušal, kako bo vera kmalu izumrla, sem želel, da vera ostane, da je vere čim več; tudi zato sem postal duhovnik. Tiste počitnice po maturi sem bil kar malo v zraku zaradi pričakovanja. En mesec sem ob delavnikih hodil v župnišče na lekcije latinščine, ker te nisem imel v gimnaziji. Še zdaj se spomnim, kako me je kaplan Smolik prvič peljal gledat semenišče … Škof  Vovk je bil že hudo bolan, zato se nisva srečala, imam pa njegov podpis na potrdilu, da sem sprejet v bogoslovno semenišče.

 

Kako pa so doma sprejeli vašo odločitev?

Mama se je bala, zato je nasprotovala: »Ti nisi za to, tvoj brat, ki je umrl, ta bi bil za duhovnika.« (Mišljen je brat Stanko, ki mu je vojna preprečila študij in je umrl leta 1958.) Bala se je, da bom naredil družini tako sramoto kot eden od duhovnikov, ki je imel novo mašo na Brezovici, pozneje pa pustil duhovniško službo. Ni mi zaupala. Ata ni nič rekel, čeprav je mama rekla, da atu tudi ni prav.

Se še spomnite vaše nove maše pred 50-imi leti?

V sprevodu proti cerkvi sta me spremljala ata in mama, nečakinja Metka mi je izročila novomašni križ. Prvi duhovnik, ki sem ga poznal kot ministrant, je bil novomašni pridigar. Gospod Miro Perme, takratni župnik, me je po »ofru« obrisal z brisačo, ker sem bil čisto moker, bilo je zelo vroče. Zanimivo je, da so prišli tudi štirje sošolci iz gimnazije in smo se celo skupaj fotografirali.

 

Kako se odvija vaša pot v duhovništvu in kdaj se posvetite študiju Svetega pisma?

V diakona sem bil posvečen na svečnico 1967 in sem potem hodil v Polhov Gradec pomagat župniku. Vozil sem se s kolesom in se na poti učil latinske molitvice, ki sem jih moral znati na pamet za čas, ko bom mašnik. V Polhovem Gradcu sem prenočeval po posvečenju, brat Franci, ki letos zaradi bolezni ni  mogel priti na zlato mašo, pa me je na dan nove maše peljal na Brezovico po blagoslov staršev in naprej v župnišče. Takrat smo bili posvečeni ob koncu petega letnika, v šestem pa so me poslali v Zagorje ob Savi, kjer sem bil nedeljski kaplan in so mi za oskrbovanje dodelili Sveto planino, kamor sem se vozil z mopedom, ki mi ga je posodil župnik.  Ko sem naredil vozniški izpit, pa sem se vozil preko Trbovelj z župnijskim avtom. Ob ponedeljskih sem že imel verouk: dve skupini otrok iz tretjega razreda. Na Zagorje imam lepe spomine, čeprav je bilo kdaj tudi težko.

Čez eno leto sem bil premeščen na Jesenice, od koder sem se ob nedeljah vozil v Planino pod Golico. Ko sem po treh letih končal kaplansko delo in že čakal na premestitev, sem dobil dekret za prefekta v vipavskem malem semenišču, čeprav nisem imel jasne predstave, kaj je malo semenišče. Spomladi 1972 sem dobil pismo nadškofa Pogačnika, v katerem mi je napisal, da so me predlagali za študij Svetega pisma v Rimu. Sporočim naj mu, če sem pripravljen iti. Pismo me je silno razveselilo, ker sem imel občutek, da v Vipavi nič pravega ne delam. Ne bom pozabil, kako sem bil vesel tisti dan in kako sem se Bogu iz srca  zahvaljeval. Italijanščino pa sem se učil na bregu Bohinjskega jezera z Gradovo vadnico v rokah. Začelo se je s pripravljalnim letnikom, z grščino in hebrejščino, pri čemer mi je koristilo, da sem imel smisel za jezike. Licenciat, se pravi magisterij sem delal iz hebrejske Biblije.

 

Izbrali ste študij Stare zaveze. V čem vas je bolj nagovarjala?

Leposlovje, pesmi in pripovedi, to me je že od malega navduševalo, Stara zaveza je vendar del svete Božje knjige, a je bila takrat v bogoslužju in pri verouku Stara zaveza bolj zapostavljena. Obsega daljša obdobja nastajanja kot Nova in zahteva veliko vživljanja v kulturo, v Novi zavezi pa je že navzoča  grška kultura. Za magisterij sem delal nalogo z naslovom Ustvarjen po Božji podobi. Primerjal sem številne razlage, najbolj všeč pa mi je bila Westermannova, da je to povezano z idejo zaveze: Človek je ustvarjen po Božji podobi, ker je ustvarjeno bitje, ki je zmožno dialoga in zaveze z Bogom. Edino bitje, ki lahko reče Bogu ti in odgovarja na Božjo besedo.

 

S študijem pa ste potem še nadaljevali.

Iz Rima sem se vrnil z licenciatom in postal asistent pri prof. Aleksiču za uvod v Staro zavezo. Za redno zaposlitev pa magisterij ni bil dovolj, potreben je bil doktorat. Po predlogu prof. Strleta sem z njegovo pomočjo napisal tezo Sveto pismo, Cerkev in izročilo v uvodih Jurija Dalmatina v biblijo 1584.

 

Vas je prof. Strle nagovoril tudi z duhovnostjo?

Nagovoril me je najprej s svojo načitanostjo, včasih mi je dal kar listek, kje naj še berem in me s tem učil, kako naj si sam izpisujem. Vedeli smo, da je asket, se z njim srečevali na gradu ali Golovcu na sprehodih. Videl sem, da ne zapravlja časa. Včasih mi je bilo že kar odveč, ko mi je govoril,  kaj še naj preberem, zdaj pa sem mu zelo hvaležen, da me je vpeljal v teološko literaturo, pa tudi za njegov zgled. Strle je veljal za zelo pravovernega, saj je bil končno dogmatik, a se je pokazal tudi zelo širokega. V zvezi z reformacijo v 16. stoletju je rad opozarjal na  greh in napuh v Katoliški Cerkvi, da ne bi pripisovali vse krivde Lutru, pri nas pa Trubarju, Dalmatinu in drugim protestantom.

 

Ostali ste na področju Stare zaveze in predavali tudi arheologijo.

Geografija in arheologija sta me tudi veselili in sem bil eno leto 1982/83 v Jeruzalemu. Če poznamo pokrajino in podnebje, lažje razumemo svetopisemsko besedilo. Arheologi pa stalno odkrivajo stvarno ozadje dogajanja, o katerem beremo v Svetem pismu.

 

Sodelovali ste tudi pri pripravi Standardnega prevoda.

Leta 1984 je izšla jubilejna izdaja Nove zaveze, potem pa smo začeli pod vodstvom akad. prof. Jožeta Krašovca s pripravo standardnega prevoda. Čudoviti so bili naši sestanki, ker sem se lahko toliko naučil od izkušenih kolegov. Prof. Krašovec je skrbel tudi za načela, kako naj delamo, kako naj bodo izrazi usklajeni, da bi iste hebrejske besede, če je le mogoče prevajali z istimi slovenskimi. Za moj delež, Mojzesovih pet knjig, mi je bilo rečeno, da ni treba spreminjati, kar je bilo že prej dobro prevedeno, vendar sem seveda celotno besedilo natančno obdelal. Takrat so me skoraj prisilili,  da sem lotil dela z računalnikom.

Bil sem najprej duhovni pomočnik, potem pa kaplan v Stožicah. Nikoli nisem bil brez dušnega pastirstva.

 

Upokojili ste se, še vedno pa predavate na Katehetsko pastoralni šoli in vodite biblične skupine.

Od leta 2003 sem hišni duhovnik šolskih sester v Repnjah, na Teološki fakulteti pa sem predaval do leta 2007. Rad vodim biblične skupine in mi je všeč, če na srečanjih pride do pogovora. Veselim se, ko vidim kako Božja beseda nagovarja in deluje, še posebej ko jo aktualizirajo. Zelo me razveseli pri slušateljih Katehetsko pastoralne šole, ko rečejo: »Zdaj pa drugače poslušamo pri maši, kot smo prej.« Hvala Bogu, nekaj se je le premaknilo.

 

Veliko časa ste posvetili Božji besedi. Je kakšna misel ali stavek, ki vas vedno znova nagovarja?

Na novomašni in zlatomašni podobici imam besede iz Jezusovega govora pri zadnji večerji: »Da bo svet veroval.« Nagovarja me tudi hvalnica po prehodu čez Rdeče morje: »Gospod je moja moč in moja pesem. Bil mi je rešitev.« (2 Mz 15,2) Pesem izraža moč, veselje in lepoto. Vse to dobimo v našem Bogu. In »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka« (Ps 23,1). Všeč mi je tudi Ps 8: Kdo pa sem, da tako skrbiš zame in me osrečuješ? Veliko duhovno spodbudo ob razlagi psalmov dobivam pri kardinalu Martiniju, ki je bil v Rimu eden mojih profesorjev.

 

50 let duhovništva. Kaj ste kot duhovnik lahko dal in kaj še želite dati?

Večkrat pomislim, da sem premalo ali nič dal, pa se spomnim, koliko sem spovedoval, lepih srečanj v Stari Loki, ko sem obiskoval starejše v domu za ostarele in slepe ... Nikoli si nisem želel, da bi bil zgolj profesor. Glede na študij v Rimu sem zanemaril znanstveno raziskovanje, čeprav sem spočetka zelo resno mislil, da bom nadaljeval v smeri znanstvenega raziskovanja. Prednost sem dajal duhovniški službi. Nisem kaj velikega naredil, a vseeno verjamem, da je bilo moje življenje bogato po Božji dobroti in upam, da bo še nekaj časa.

 

Rad ste duhovnik. Zakaj?

Rad sem duhovnik, ni pa vedno lahko, čutim se nevrednega in grešnega. Še slišim p. Miha Žužka, ko je ob koncu mojih prvih duhovnih vaj v semenišču januarja 1963 rekel: »Slovenija vas pričakuje, vas sto in enega.« To je bilo rekordno število bogoslovcev po II. svetovni vojni. Včasih smo bili gotovo  naivni, ko smo mislili, da bomo mladi duhovniki vse spreobrnili, pa to ni v človeški moči. Bog nas hoče imeti za svoje orodje v tem svetu. Ko je Finžgar razmišljal, kako bi največ naredil za slovenski narod, je prišel do spoznanja, da kot duhovnik. Tudi moja ljubezen in skrb za naš narod se odraža v mojem sprejemanju poklica. Gre za osebni odnos z Bogom, dokler bomo samo pripadali tem, ki hodijo k maši, je to premalo. Iz osebnega odnosa, iz zaljubljenosti se začne vse ostalo: molitev, ljubezen, odpuščanje, sprava.

 Povezava na potek slovesnosti.

Pripravla za objavo: Jana Podjavoršek in Drago Stanovnik

 




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Brezovica!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Barjanski List
Številka: 6
Izšla: 30.06.2017
Poglej Pdf
Koledar dogodkov Preglej vse
Julij 26 27 28 29 30 31 1 2 3 4
26.07.2017
Danes ni dogodkov.

Bodite prvi pri oddaji mnenja.