Svizci na Barju

V januarju smo se Svizci pohodu po Miljskem polotoku zaradi slabe vremenske napovedi morali odpovedati. Kam pa potem? »Gremo na Barje, kjer nas tudi morebiten dež ne bo motil«. In imeli smo srečo, začelo je deževati šele potem, ko smo bili že na toplem in suhem vsak na svojem domu.

Peš smo se odpravili skozi Vrhniko do Sinje Gorice, nato pa nadaljevali po barjanskem kolovozu, ki je tudi del Slovenske pisateljske poti. Za nami je ostal osamelec Sinja Gorica, na vrhu katerega smo opazili cerkvico sv. Joba, edine v Sloveniji. Opazovali smo značilno barjansko pokrajino in se hudovali nad odvrženimi smetmi in gradbenimi odpadki ob poti. Predno smo prečkali avtocesto, smo si z zanimanjem ogledali predstavnike južno ameriških kamel – lam, ki živijo na kmetiji na Drenovem Griču.

Na Vrhniko smo se vračali po nekdanji trasi vrhniške železnice, ki je sedaj namenjena pešcem in kolesarjem. V jarkih ob nasipu rasteta rogoz in trst, ki sta nekoč prekrivala veliko večje površine Barja, ki so ga od 18. stoletja dalje pospešeno izsuševali. Danes skušamo ohraniti kar je ostalo, zato je bil ustanovljen Krajinski park Barje.

Sivi oblaki so viseli nad Barjem

Ukrep, ki poveča pretočnost jarka, obenem pa uničujoče spremeni življenjske pogoje

Simpatične lame so zaman stegovale vratove po zeleni travi

Barjanska pokrajina in sodobna avtocesta

Presenečenje ob poti - tole hiško so postavili dobri ljudje za dom zavrženemu mačku Moču

Naša pot po trasi vrhniške železnice se je končala pod Sv. Trojico na Vrhniki.

Po sedemnajstih letih obstoja skupine Svizci pogovor nikoli ne zamre

Med krajšim postankom smo se ozrli proti Borovnici in nekateri so bili prepričani, da tam že dežuje