Logo MojaObčina.si

Brezovica

DANES
6°C
-2°C
JUTRI
6°C
-2°C
Deli

Sredi Podpeči, pri Lukmanovih, so letos praznovali 90., 80. in 60. obletnico

Konec avgusta in v septembru 2017, krasi Podpeč, poleg mnogih drugih podkrimskih lepot, na domačiji pri mostu, tudi lep cvet, ki mu je dodana številka 80. Mama Cilka je namreč 27. avgusta dopolnila 80 let. Njen mož in ata Lojze pa je 2. aprila letos dopolnil 90 let. Skupaj z družino in sorodniki pa so letos praznovali tudi 60. obletnico njune poroke. To pa so tako visoki, redki in lepi jubileji, da je res prav, da jima in vsem njunim čestitamo in zaželimo veliko Blagoslova tudi v naprej. Da pa bi oba slavljenca lahko še bolje spoznali, je v nadaljevanju objavljeno pismo, ki ga je ata Alojz napisal svoji ženi:

Ženi Cilki za 80. rojstni dan

Ko ob tvoji 80-letnici obujava spomine na najino biserno poroko, ki sva jo praznovala pred dvema mesecema, se spodobi, da ti napišem teh par besed o najini skupni življenjski poti. Ti si bila rojena 1937 leta kot najmlajša hči v Kavčnikovi družini, po domače Lukmanovi. Pred teboj so bile še 4 sestre in brat Ivan. Ko si bila stara štiri leta, se je začela druga svetovna vojna. Že takrat si občutila vojsko, ker so v vašo hišo prišli vojaki in zavzeli večji del hiše, tako da ste se morali stiskati v manjših prostorih v strahu, kdaj bo začelo zunaj streljati. Ko so prišli kraljevi vojaki, ki so hoteli zaminirati most čez Ljubljanico, potem ko so porušili borovniški most, jih je tvoj oče Ivan Kavčnik pregovoril, da ga niso. In most je ostal cel, ob enem pa je ostala nepoškodovana tudi vaša hiša. Minilo je nekaj vojnih let. Proti koncu si začela ti hoditi v šolo na Jezeru, brat Ivan pa je postal vojak, za katerega ste se vsi bali, da se ne bi vrnil domov. In to se je po vojni tudi zgodilo. Ni se vrnil. Ostal je nekje v Kočevskih gozdovih, ubit brez sodbe in krivde. Midva sva bila pri vojakih skupaj in sem ga dobro poznal, saj sva tudi v šolo hodila skupaj. Ti se ga pa komaj spominjaš, ker si bila stara le 8 let, ko ga ni bilo več. Mene je rešila moja mladoletnost strašne smrti, vendar sem komaj še živ prišel domov.

Povojna leta so hitro minila. Oče Kavčnik je čakal sina, ki ga ni mogel pozabiti in je na vseh sestankih govoril samo to: »Vrnite mi sina!« Takratni oblastniki so pa lagali, da bo že prišel. Leta 1949 je še oče na hitro zbolel za menigitisom in v par dneh umrl. Tako je bil to še drugi hud udarec za Kavčnikovo družino. Ostala je sama mama Cecilija s petimi dekleti in s kmetijo, apnenico in mlinom. Ženske so se, brez moškega pri hiši, korajžno spoprijele z delom, kolikor jim je pač uspelo. Manjkala je moška roka.

Ostala dekleta so se odločile po svoje. Milena je doštudirala in šla v službo in se pozneje poročila. Ani se je tudi poročila. Marija je doštudirala in se tudi poročila. Ostali sta samo Štefi in Cilka, ki je bila namenjena, da bo prevzela celo posestvo. Nastal je problem: Cilka se je prijela vsakega dela, Štefka je bila pa bolj okrog doma in v kuhinji. Delavci pri apnenici so bili prepuščeni sami sebi brez nadzornega. Cilko je dala mama v enoletno šolo v Malo Loko pri Trebnjem. Takrat je bila stara 17 let. Ko se je vrnila, se je še bolj poglobila v delo. Za kakšno posebno zabavo ni bilo preveč časa, gospodarstvo je zahtevalo svoje.

Jaz sem bil rojen leta 1927 na Jezeru pri Suhadolnikovih. Ko sem bil star 14 dni, je odšel ata Alojz v Ameriko, da je zaslužil denar za odplačilo dolga. Doma smo pa ostali stari oče France, star 82 let, mama Ivanka, sestra Tilka in jaz. Ata je po štirih letih prišel domov. Moj življenjepis bi bil pester, Cilka ga že kar pozna. V šolo sem hodil na Jezero 8 let in s tem zaključil osnovno šolanje. Naredil pa sem tudi visoko življenjsko šolo brez profesorjev in mi je v življenju dostikrat prišla prav. Ko sem končal osnovno šolo, se je začela vojska z vsemi grozotami. Leta 1942 so ata odpeljali Italijani na Rab v internacijo, jaz pa sem moral star 15 let prevzeti delo na kmetiji. Leta 1944 so me mobilizirali k domobrancem. Po koncu vojne sem komaj ušel smrti in sem začel delati na kmetiji. Delal sem v Hoji, bil sem v pisarni Krajevnega ljudskega odbora, dve leti sem bil vojak v Makedoniji. Bil sem predsednik zadruge Podpeč, bil v upravnem odboru Zavoda za gospodarsko ureditev Ljubljanskega barja, tako da za kaj drugega ni bilo časa. Za telovadno društvo sem si pa vzel čas in tam sva se s Cilko malo bolj spoznala. Ker ona je metala kroglo, jaz sem pa,  kot jezerc, dobro plaval. Cilko sem tudi poznal, ko je delala kmečka dela in se mi je kar dopadla. Ker sem bil pač kmet, namenjen za naslednika na Jezeru. Ona je bila takrat stara 18 let, jaz pa 28 in kar vesel sem bil, če sva se kje srečala. Potem je pa čas prinesel svoje in leta 1956 sva bila skupaj o binkoštih na Žalostni gori. In jaz sem kupil Cilki majhno lectovo srce po stari fantovski navadi. Na njem je pisalo: Eno hočem si izbrati in ji tudi zvest ostati. Izgleda, da je Cilka to prebrala in stvar vzela resno in srček spravila v eno škatlico, nato pa sva na to pozabila. Lansko leto pa je bilo objavljeno, da se išče najstarejše lectovo srce in Cili se je spomnila, da srce še obstaja in javila sva v Radovljico, kaj imava in prišli so ga iskat in sedaj je v lectovem muzeju.

Drugo leto sva se pa poročila in Cilka nam je dala 4 majhne otročičke. Vsakega sva bila vesela. Delala sva, da sva rešila posestvo iz stečaja. Imela sva dosti veselih in tudi resnih trenutkov, ki sva jih skupaj reševala brez kakšnega nesporazuma in prepira. Dobila sva 10 vnukov, sinova in hčerke so preskrbljeni. Radi naju obiščejo. Živiva pri Janezovi družini. On je prevzel tudi kmetijo in jo z ženo in otroki obdeluje.

 

Kaj naj ti v jeseni življenja povem na kratko ob 80-tih letih?!

Cilka, IMAM TE RAD! Tvoj mož Lojze!                                                               Podpeč, 27.8.2017

Ata Lojze ima vse življenje posluh tudi za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Tako je ohranil res veliko detajlov s področja plovbe, furmanstva, obdelave zemlje, lesa, kamna in še marsikaj. Ta posluh pa še vedno uspešno prenaša tudi na mlajše generacije. Še vedno pa tudi rad zaigra tudi na harmoniko.

Še enkrat hvala za vse dobro in lep zgled družinskega življenja.

Drago Stanovnik

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!