Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za ponedeljek, 21.08.2017

pretežno jasno
Danes bo dokaj sončno, ponekod občasno zmerno oblačno. Del dopoldneva bo po nekaterih nižinah megla. Na Primorskem bo pihala šibka burja, ponekod drugod pa severni do severovzhodni veter. Najvišje dnevne temperature bodo od 20 do 24, na Primorskem do 27 stopinj C.
11°C | 26°C
torek, 22.08.2017
10°C | 26°C
sreda, 23.08.2017
13°C | 29°C
četrtek, 24.08.2017
14°C | 32°C
petek, 25.08.2017
15°C | 31°C
Opozorila
Ponedeljek, 21.8.2017 ob 9h
Dodatnega opozorila ni.
11°C
26°C
pretežno jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Obvestila Ostalo

Gospod Marko Košir nas vabi, da se imamo radi ......


OSTALO

| |
31.07.2017      16:07
A A

Gospod Marko Košir nas vabi, da se imamo radi med seboj!


Podkrimska Župnija Preserje, sega med ižansko in borovniško, do Ljubljanice in je tudi znana po tem, da ima dobre duhovnike. Po vojni, 30.5.1945 jo je prevzel gospod Lojze Kočar in jo vodil do 14.8.1983, ko se je upokojil in do smrti maja, leta 2000, živel na Žalostni gori pri Preserju. Med mnogimi drugimi dobrimi deli je tudi pomagal mladim iz OŠ Preserje, da so skupaj ohranil vsa hišna imena iz preserske in rakiške fare. Gospod Vinko Malovrh je župnijo prevzel 15.8.1983 in jo vodil do 15.8.2000, ko jo je prevzel gospod Marko Košir. Oba gospoda, Vinko in Marko, ki 15.8.2017 prevzema Župnijo Mengeš, sta torej vodila župnijo po 17 let. V preserski fari je sedem cerkva: farna cerkev Svetega Vida v Preserju, znana božja pot Žalostna gora, cerkev Svete Ane na priljubljeni razledni točki nad Podpečjo, Sveti Tomaž ob planinski poti na Krim na Planinci, Sveti Lovrenc na Jezeru in v Kamniku Sveti Florjan. Zadnja leta se iz Preserja upravlja tudi Župnijo Rakitna, saj je rakiški župnik gospod Peter Šetina že dlje časa v Logatcu, v Domu Marije in Marte. V skromo zahvalo in z željo, da lažje ohranili še boljši spomin na poklicnega dobrotnika, vas vabim, da si preberete najin pogovor.


Sprejem gospoda Marka Koširja na Žalostni Gori, 15.8.2000.
Sprejem gospoda Marka Koširja na Žalostni Gori, 15.8.2000.
Deli:

Kako ste preživeli otroštvo?

Rojen sem bil v Kranju 28. 05. 1967 – letos dočakal Abrahama. V otroštvu  mi je poleg staršev družbo delala dve leti mlajša sestrica Polona. V vrtec nisem nikoli hodil, ker se je mama zaposlila, ko sem odšel v malo šolo.

 

Kdaj se je rodila želja po bogoslužju, želja postati duhovnik?

Željo postati duhovnik sem začutil že v drugem razredu osnovne šole, ko nam je župnik pri verouku govoril o Jezusovem življenju. Vendar je odločitev morala dozoreti. Tako sem se po osnovni šoli bal iti v srednjo versko šolo, ker nisem bil nikoli odličen učenec. Pa še tuji jeziki so mi bili v breme. Odločitev je po osnovni šoli zorela še 7 let. Potem sem pa rekel, sedaj pa grem, saj itak ne bom naredil prvega letnika, pa me bo Bog pustil pri miru. Klica  v sebi preprosto nisem mogel zadušiti. Po srednji lesarski šoli v Škofji Loki, sem si med počitnicami pri delu v gozdu zlomil nogo. To je imelo močan vpliv na mojo odločitev. Po 9 mesecih okrevanja po zlomu, sem si zaposlil v ZLIT- u (tovarna pohištva), ki je že propadla. Potem sem šel k vojakom, po vojaščini še za eno leto v službo, potem pa v lemenat. No, v prvem letniku sem imel kar 4 popravne izpite, a sem jih uspešno naredil in se potem vpisal v 2 letnik teologije. Potem je šlo lažje.

 

Kako so doma reagirali starši, sorodniki na vašo odločitev?

Starši so bili proti. Ko se pogovarjam z drugimi duhovniki, smo večinoma vsi doživeli podobno »veselje »pri starših. Čisto razumljivo. Starši želijo, da je njihov otrok srečen. Duhovniški poklic je le malce poseben. Ne smeš si ustvariti družine. Ne izbiraš sam, kje bi rad služboval. Preprosto moraš imeti močno vero in zaupati v Gospoda, ki te je poklical. Kasneje se je situacija spremenila in ko sta videla, da me to osrečuje, sta se vdala. Oče pa je imel seveda svoje, čisto »človeške »načrte z menoj. Hotel je, da dopoldan hodim v službo, popoldan pa obdelujem manjšo kmetijo.

 

Kje ste opravljali svoj poklic do slej, različne dosedanje izkušnje?

Kot novomašnik sem bil poslan za kaplan v Šentjernej. Tam sem spoznal modrega župnika g. Antona Trpina. Od njega sem se veliko naučil. On je deset let 1977-87 služboval v Notranjih Goricah. V Šentjerneju sem rad delal z ministranti. Imel sem 15 ur verouka. Spominjam se, da je bila vsako leto birma. Ena generacija je štela kar 104 birmancev.  Razdeljeni so bili v pet skupin. Tudi po birmi so skoraj vsi še hodili k verouku. Skoraj 95% šoloobveznih otrok je hodilo tudi k verouku. Šentjerneju so rekli slovenski Vatikan. Vojna je zahtevala velik krvni davek. Več kot 400 žrtev je bilo med domobranci.   Veliko maš je bilo tudi po podružnicah. Župnija ima kar 16 podružnic. Vsako nedeljo sem na podružnici v Orehovici imel sveto mašo. Na tej podružnici je bil tudi verouk v šolskih prostorih. Tudi z učitelji smo se dobro razumeli.  Potem sem bil dve leti kaplan v Trebnjem. Tam sem se spoznal s skavti in oratorijem.

 

Kdaj ste prevzeli vlogo duhovnika v Župniji Preserje?

V Preserje sem prišel za župnika leta 2000 in sicer 14.8. ob 13.30h. To je moje prvo župnijsko mesto.

 

Kako vam je bilo všeč v Župniji Preserje?

Ko so me sorodniki obiskovali, so rekli, da je tu lepo. Sam sprva tega nisem opazil, ker sem se takoj »vrgel« v delo. Šele po enem letu, ko sem bil dogovorjen s sošolcem – duhovnikom, da greva skupaj na morje in je rekel, da pride dan kasneje, sem si tisti dan vzel prosto ter se malo sprehodil po župniji in ugotovil, da je tu po Krimom, zares lepo.

 

 

Kako ste sodelovali s preserskimi farani?

S preserskimi farani sem sodeloval različno. Z nekaterimi veliko, z drugimi nič. Vedel sem, da sem župnik in s tem tudi odgovoren za župnijo. Tako sem moral voditi svojo župnijsko politiko. Nisem pa dovolil, da bi drugi vodili župnijo. Da bi bil nekakšna marioneta. Kot lutka na odru. Vsem željam faranov seveda tudi nisem mogel ustreči. In si zaradi tega mordai nakopal kakšno zamero ali vsaj nepriljubljenost. Vendar je že Nadškof Pogačnik dejal, da je slab kaplan, ki ga nimajo vsi radi in slab župnik, če ga imajo vsi radi.

 

Imate radi delo z mladimi?

Otroke in mladino ima rad. Lahko rečem, da imam na splošno rad vse ljudi. Ne morem pa reči, da sem bil pedagoško dobro podkovan. Pri delu z otroci in mladino sem imel tudi neuspehe. Moram priznati, da sem sem v veroučni učilnici bolj dolgočasen. Pozna se, da nimam posluha za petje. Mladinski verouk je celo zamrl. Po drugi strani pa sem bil kar 1o let dekanijski animator za mladino na Vrhniki, ker sem najmlajši župnik v dekaniji Vrhnika. Ker so mladi sami bili dejavni. Danes je mladinska pastorala v krizi. Mladi so bolj dovzetni za projektne oblike dela: oratorij, skavti, koledniki,…

 

 

Kje ste se v župniji še dobro počitili?

Vsak prvi petek sem po domovih obiskal starejše, in jim prinesel obhajilo. Lahko rečem, da sem se med njimi lepo počutil. Da so me bili veseli. Da so hrepeneli po srečanju z Jezusom.

 

 

Kje še najdete dodatno moč za vaše uspešno delo?

Moji hobiji so planine, potovanja, morje, branje knjig, sprehodi,… Ravno v tem obdobju, ko sem bil župnik v Preserju sem osvojil streho Evrope - Mount Blanc, večkrat sem bil tudi na Glossglocknerju, in Triglavu.  Stopil sem tudi na streho afriške celine Kilimanjaro. Zadnjih 5 let pa bolj malo hodim v hribe. No, seveda sem bil več kot 30 krat tudi na Krimu. Bil pa sem tudi v Mehiki, Siriji, kjer je sedaj dežela zaradi vojne v ruševinah, v Albaniji, Egiptu, Grčiji in na Irskem. Tudi v Fatimi na Portugalskem. Večkrat tudi v Rimu.  Rad bi osvojil vse vrhove slovenske planinske poti. Upam, da mi do 60. leta starosti to uspe. Vsako leto pa preberem tudi v povprečju 10 knjig. Duhovni voditelj bogoslovcev nam je rekel, da je njegov vinograd in njegova njiva knjiga. Za duhovnika je dobro, da tudi veliko bere. Da je načitan. Ravno v Preserju sem prebral Jalnove Bobre, ki jih je napisal med svojim službovanjem v Notranjih Goricah.

 

Kako se je po vašem mnenju v tem času spremenil pogled na vero?

Na vero gledam kot na veliko milost. Nisem tisti, ki bi ocenjeval, kdo in kako ali koliko je veren. To sodbo prepuščam Bogu. Počutim se kot sejalec, ki seje. Moja setev je oznanilo. Pri maši pridiga, pri verouku, poučevanje. Pa tudi v pogovoru z ljudmi in nasploh s svojim življenjem, ravnanjem in obnašanjem. Vidim pa, da za koga računam, iz tega na še nekaj bo. Pa se potuhne in odpade. Za koga drugega pa si mislim, iz tega ne bo nič, pa me prijetno preseneti. Vsak človek je skrivnost in k vsakemu je potrebno pristopiti s spoštovanjem, kot je Mojzes s spoštovanjem pristopil h gorečemu grmu.

 

Kaj želite preserskim faranom in vsem ljudem ob vašem odhodu iz Preserja v Mengeš?

Svojim faranom želim, naj se imajo radi med seboj. Ne vemo, koliko let življenja imamo še pred seboj na tem svetu. Hkrati bi se jim rad zahvalil za vso dobroto, ki sem jo v teh letih okusil med vami. Za vse, kar so dobrega storili  zame, za župnijo. Hvala Vam za zaupanje, ki ste mi ga v teh letih izkazali. Kar je bilo narobe, prosim odpuščanja.

Spoštovani gospod župnik Marko Košir, iskena hvala za vaše dobro delo na duhovnem področju, ki se na ven kaže tudi v res lepo prenovljenem farnem središču, na Žalostni Gori in še marsikje drugje ter seveda tudi za vaše odgovore, ki bodo gotovo pomagali, da bomo v duhu tudi v prihodnje še bolj povezani med seboj. Skupaj z farani, občani in vsemi ljudmi dobre volje, vam želimo veliko Blagoslova tudi v naprej.

 

Podrobnejši opis fare:

Preserje, 28.7.2017

 

Pogovarjal se je Drago Stanovnik




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Brezovica!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!