Bilo nas je veliko in še »vražiček« se nam je pridružil. Začeli smo pri šoli v Renčah. Rabili smo kar nekaj časa, da smo prišli iz vasi do kolovoza pod planoto, kjer se je začel blaten del poti. Vseskozi nas je spremljalo sonce in nezahteven vzpon. Tako med potjo nismo bili preveč tihi. Pot je bolj redko porisana z markacijami, a je vseeno lepo sledljiva. Šele v vršnjem delu, ko pridemo iz gozda se po travniku strmeje vzpne. Na vrhu se je vse odprlo. Dejansko sta tu dva vrhova, s polovičnimi obeležji, en za opazovanje pokrajine na severu, drugi na jugu. Ogledali smo si obe strani, se poslikali in odšli do Stjenkove koče. Bil je čas za kosilo in pokušino dobrot iz Primorske kuhinje.  Povratek je bil po poti vzpona, le hitreje je šlo.

Da nebi prehitro prišli domov, smo se ustavili še v vinski kleti v Gradišču pri Vipavi. Gospodar je poskrbel, da nismo bili ne lačni ne žejni, samo veseli. Na tem koncu je res zadišalo po pomladi.

Marijan Božeglav