Malo pred Zidanim Mostom je čez Savo napeljana ročna žičnica »Cicka«, s katero se premaknemo na drugi breg. Zagrizemo se v Suhi graben, ki pa je bil tokrat zelo moker. Slikovita steza vodi mimo ruševin starega mlina ter višje mimo še ene hiše. Sprašujemo se, kako je bilo  tam sploh moč živeti. Ko strmina začne popuščati, pridemo v Škratovo dolino, ki je dobila ime po »berkmandeljcih«, navihanih škratih, ki so v Zasavju delali v rudnikih. Tu se pot kar vleče, saj se počasi in dolgo dviga. Ko prispemo do asfaltne ceste iz Radeč pa gre zopet strmeje. Vreme je do tu še bilo vzpodbudno, nebo je bilo jasno. Z višino se podajamo v meglice, kjer začne pihati, tako da brez kape in rokavic ni več šlo. Ogledamo si še najbolj zaseden hotel na Kumu – hišico za žuželke. Pot dalje vodi pod Ključevnico. Ko prispemo do manjšega prelaza, bi od tu morali videti vrh, zato nekako nismo imeli občutka kako daleč je še. Se je še kar vleklo. Malo spusta pa v gozd. Pri tabli »Nežina pot« smo ugotovili, da smo na vrhu Kuma pri cerkvi svete Neže z dvema zvonikoma in Planinskem domu na Kumu. Televizijskega oddajnika pa vseeno nismo videli, čeprav smo stali pod njim. V domu smo se ogreli in okrepčali. Ko smo hoteli peš navzdol, pa smo si zaradi zelo močnega vetra hitro premislili. Na srečo nas je kombi za vsak slučaj čakal na vrhu.

Vreme nam v zadnjem mesecu nekako ni bilo naklonjeno. Planinci pa kar vztrajamo in smo vseeno veseli, ko stopimo na vrh kakšne vzpetine. Bo že bolje. Če ne prej pa drugo leto.

V naslednjem letu vsem vse dobro in varno na planinskih poteh.

Marijan Božeglav