Začeli smo na primorski strani nad vasjo Rut. Hodili smo po lepo ohranjeni mulatjeri skozi gozd. Počasi vzpenjajoča pot postopoma preide v področje borovcev. Vse bolj je planinska in kamnita. Pozdravlja nas kar veliko število različnih rožic. Počasi se dvigamo, s tem se nam širijo obzorja. Ko pridemo do stičišča, kjer se priključi pot z bohinjske strani, se odpre pogled na najvišje vrhove Alp. Še kratek skok in prvi cilj, 1966 metrski vrh Rodice je osvojen. Kot smo mi osvajali višino, so jo tudi oblaki pridobivali. Do Črne prsti je bilo še kar daleč, tako da se na vrhu nismo zadrževali preveč dolgo. Pot naprej se vije po grebenu ali pa malo pod njem. Je precej razgibana, en del po severnem in drugi po južnem pobočju. Na tem delu se prehaja vremensko iz zimskih razmer, s hojo po strmih snežiščih, do pomladno poletnih, polnih lepih rož. Počasi in previdno je bilo potrebno hoditi. Kar zahteven je bil spust do sedla Vrata in za posladek zelo strm dvig na 1844 m Črne prsti. Na tem delu nas je malo napralo, prestrašil nas je pa še kačon. Smo imeli srečo, da so nas v domu sprejeli, postregli s pijačo, saj še ni odprt. Pridni gospodarji so ga urejali za otvoritev.  Na spustu do Orožnove koče smo se soočili še z enim strmim snežiščem. Je zelo drselo, a smo jo na srečo vsi dobro odnesli. Po kar krepkem postanku smo jo ubrali proti dolini.

Lep vztrajnostni pohod v zimsko poletnih razmerah. V sredogorju, na osojnih legah sneg še ni v celoti skopnel.

Marijan Božeglav