Kar v želodcu zaboli, ko je treba že ob 4. uri zjutraj sesti v kombi in se daleč odpeljati, tja pod Kriške pode, v dolino Zadnjice na začetek poti. Kriški podi so visoko in iz izhodišča do njih je po časovnici 4 ure hoda. Prijetna hoja po mulatjeri z vsakim metrom višine ponuja lepše razglede. Na 2050 m te pozdravi Pogačnikov dom. Vesel si, da si premagal 1400 višinskih metrov, postrežbe in zasluženega kratkega počitka. Po planu smo se povzpeli še na Razor 2601 m. Razvlečena pot po melišču, par sklanih skokov pripelje do sedla Planja. Ko že začutiš vrh, te čaka še najtežji del, previsni kamin in veselje na vrhu. Izredno lepe vreme, izredno lepi razgledi, izredna družba. Spust je bil do neke mere še zahtevnejši, kar pa nas ni odvrnilo, da nebi skočili še na sosednjo Planjo 2453 m. Večer in spanje smo si prislužili v Pogačnikovem domu.

Nedeljsko jutro je napovedovalo še višje temperature in hudo strmino že na začetku. Obkrožen z lepo naravo počasi grizeš. Pot privede do lepega zelenega prevala od koder se usmeriš na Križ 2410 m. Počasi se zvlečeš skozi naraven žleb tik pred razglednim vrhom in potem zopet uživaš. Težko se je vrniti nazaj, težko se je spustiti in še težje zopet povzpeti. Pot gre še višje, do zadnje ovire pred predvidenim ciljem. Vročina pobira moči, eni jo imamo le še  za vzpon na Dolkovo špico 2591 m. Zelo lep pogled omogoča na Škrlatico. Glavnina odide čez Rdečo škrbino naprej, najmočnejši trije odidejo še na vrh Škrlatice 2740 m.

Počasen spust mimo Bivaka IV v dolino Vrat, do Aljaževega doma, kjer zaključimo pot.

Utrujeni, zadovoljni, veseli. Težko naporno prečenje.

 Marijan Božeglav