Na pot smo se podali z željo, da prehodimo ta del naše lepe domovine. Malo smo hoteli tudi kljubovati vremenu, a smo se tokrat ušteli. Peljali smo se najprej do Mariborske koče, kjer je bil nekdaj začetek Slovenske planinske poti. Nato do Ruške koče, kjer smo si od daleč ogledali cerkev svetega Areha in se že odpeljali do Koče na Osankarici, kjer naj bi začeli z pohodom. Tu pa je pametna tehnologija začela delovati. Vremenska napoved je napovedala, da se bo preko Pohorja čez dve uri začela vlivati večja količina padavin. Odločitev je padla, da se še peljemo. Tako smo se odpravili proti Klopnemu vrhu. Malo pred njim smo kombi zapustili in se peš odpravili nanj. Začutili smo gozd in lepe trave. Sivina neba je nakazovala pravilno odločitev, tako da smo se potem odpeljali proti  Rogli in z nje na Ribniško kočo, kjer smo zaključili dnevno etapo. Dež je bil neusmiljen, a v zavetrju koče nam ni bilo hudega. Pozno popoldne se je zvedrilo, tako da smo lahko malo raziskovali. Odšli smo na Jezerski vrh, nato do umetnega jezera na drugi strani in se vrnili nazaj ter se spustili do prečudovitega Ribniškega jezera  (https://mojsvet.info/ribnisko-jezero-na-pohorju/). Navkljub ne veliko hoje nas je v koči po večerji premagala utrujenost, tako da smo se dokaj hitro odpravili spat, v upanju na lepši naslednji dan. Pa nismo bili uslišani, še bolj je deževalo. Ker pa se je bilo potrebno premakniti na naslednjo točko, smo nase navlekli vso proti dežno zaščito in odšli. Po dveh urah smo čisto premočeni prišli do Grmovškovega doma na Kopi, kjer nam je bilo vsega dovolj in smo le še počakali kombi, ki nas je odpeljal domov.

Žal ali na srečo je tako, da se narave ne da pretentati. Enako velja za pravilo, da ni slabega vremena, je le slaba oprema. Svojevrstna dogodivščina, ki pa nam ne more vzeti veselja do pohodov v naravi, po naših hribih.

Marijan Božeglav