Začeli smo na prevalu Na Kalu pod Kašno planino. Z njo smo se srečali letos januarja, ko smo prehodili pot do nje od Črnivca preko Kranjske rebri. Začelo se je naravnost, nato je sledil precejšen spust. Ni najprijetneje iti dol iz hriba, da se lahko šele potem ogreješ z vzponom. Hodimo po gozdu, kjer je precej mokro in postlano z listjem. Kar zoprn je bil manjši skok in potem po grebenu, strmo navzgor in okoli. Ko pridemo do pašne ograje, se moramo po travniku dvigniti le še na vrh Lepenatke. Nismo se predolgo zadržali na njej, ni bilo sonca. Po spustu na Kal se za kratek čas ustavimo v bivaku. Na trenutek se hočejo meglice razkropiti, tako da lahko popasemo oči na jesenskih barvah gozda. Pred nami je še hujši vzpon na Rogatec. Zoprn, moker travnat in precej strm je dvig do njegovega grebena. V pomoč so nam klini in naša volja po vzponu. Sledilo je nekaj minut po robu grebena. Naenkrat smo bili na vrhu. Še dobro, da je na Rogatcu obeležje z zvoncem, drugače bi skoraj zgrešili vrh. Pa smo si vzeli čas, proslavili bližajoči se praznik svetega Martina. Nekako se nam ni dalo iti dol. Še dobro, saj se je za kratek čas odprlo in nas malo požgečkalo sonce. Kolikor se je dalo, smo se razgledali po okolici. Lepo je bilo. Pot navzdol ni bila prijetna. V suhem je samo strma, tokrat je bila še spolzka, polna listja, z dreves je kapljalo. Na srečo se je dobro končalo. Od Zgornjega Špeha naprej pa do cerkve svetega Lenarta ni bil problem.

Po vkrcanju v kombi smo odšli na pozno kosilo v Gornji Grad, kjer smo si pogledali še znamenito baročno katedralo. Kljub ne najboljšemu vremenu smo dan zaključili zadovoljni.

Marijan Božeglav