Za soboto je bila napoved vremena boljša kot v nedeljo. Tako smo zgodaj zjutraj napolnili kombi, se odpeljali do Planine Blato in se podali na pot v osrčje Julijskih Alp. Planina Jezero se je že prebujala v jutranjem soncu, a mi smo kar odbrzeli mimo nje. Prvi postanek smo imeli pri koritu z vodo na Planini Dedno polje. Lepa lahkotna pot nas vodi naprej do zapuščene Planine Ovčarija, kjer nas pozdravi zven zvoncev. Zelo zelena pot se tu začne prvič konkretneje dvigovati. Skozi borovce nas pripelje skoraj do prelaza Štapce, kjer se usmerimo proti goram pod Kopico. Prvo napademo Malo Tičarico. Že tu so fascinantni pogledi proti dolini Triglavskih jezer, s kočo pri Dvojnem jezeru. Po spustu nazaj na pot, po ne preveč zahtevnem brezpotju osvojimo Veliko Tičarico. Čas preganja in tudi višina še ni prava. Do Zelnarice pa je potrebno narediti še kar nekaj korakov. Tudi to osvojimo zlahka. Tu se skupina odloči, da gre del nazaj, del nadaljuje proti Kanjavcu. Po spustu do prevala Vrata in po melišču je bilo potrebno priti na pot iz Prehodavcev, se počasi po soncu dvigniti do Hribaric in se z njih povzpeti po poti z zelo obledelimi oznakami na Kanjavec. Ker so bili »možici« izrazitejši so zapeljali po brezpotju na Zahodni vrh. Bilo je lepo, a kaj ko je bil cilj vzhodni vrh Kanjavca. Pogled na kralja Alp je bil fascinanten. Po krajšem počitku je bil spust hitrejši. Za dol je bila izbrana slabo sledljiva markirana pot vse do sedla Vrata in nato po poti za Kopico do Planine pri Jezeru, kjer smo se zopet združili.

Dolga, naporna, zelo lepa pot. Večina jih gre proti očaku, tako da ta del ni preveč »prometen« in se da uživati. Cel del pod Kopico je zelo zelen, poln planinskega cvetja, miren. Res lepo.

Marijan Božeglav