VOJAŠKI DOM NA BREZOVICI

Na Brezovici pri Ljubljani je bila včeraj, kot smo že na kratko poročali, slovesna otvoritev Borojevićevega vojaškega doma. Slovesnost je bila ob devetih dopoldne, navzoči pa so bili vsi oficirji in posadke s področja postaje. Začela se je z nagovorom posebej za to priložnost pristojnega vojaškega kurata, ki je z besedami poudaril pomembnost tega dneva. Pridigi je sledila maša na prostem, potem pa je bilo slovesno razkritje doprsnega kipa Njegovega cesarskega veličanstva, ki ga je naredil rezervni desetnik, akademski kipar Žerjavc (mavčni odlitek tega kipa si je mogoče ogledati v izložbi tukajšnje firme Magdič). Najvišjim poveljnikom so zaklicali trikratni »Živio«, potem pa zaigrali narodno himno. Po zadnjih taktih so zadoneli gromki vzkliki. Na koncu je imel nagovor postajni poveljnik polkovnik Küttel; na splošno je razložil veliko pomembnost vojaškega doma. Zdaj že tri leta trajajoča vojna še toliko bolj leži na plečih vojaka, ker mora ta preživljati težko ločenost od žene in otrok. V skladu z vzvišeno namero njegovega cesarskega Veličanstva, ki je na njihov za vojake toplo čuteč način poskrbelo za gradnjo vojaških domov na vojaških področjih, je bil zdaj tudi na Brezovici postavljen vojaški dom, ki bo s privoljenjem komandanta Soške armije, njegove ekscelence gospoda generalpolkovnika von Borojevića, lahko tako nosil ime »Borojevićev vojaški dom«. Gospod polkovnik Küttel je opozoril na to, da mora vsak mož občutiti srečno zadovoljstvo, ker pripada armadi, na katere čelu je komandant, čigar ime bo častno zapisano v svetovni zgodovini. Navdušeno je vzkliknil v čast Njegovi ekscelenci generalpolkovniku von Borojeviću, kar je povzročilo veliko veselje pri navzočih. S ponovno izvedbo himne se je otvoritvena slovesnost končala. Vojaštvo je bilo deležno dodatne menaže, razdelili pa so jim tudi cigarete.

Pri postavljanju vojaškega doma so se spopadali z velikimi težavami zaradi močvirnatega zemljišča, tako da trajalo skoraj četrt leta, da je bila gradnja zaključena. Za dokončanje je bil poleg postajnega komandanta, polkovnika Küttla, na izreden način zaslužen še črnovojniški naddesetnik, taboriščni inženir Poniž. Dom je prijetna zgradba z dvema izstopajočima kriloma. Pred glavnim traktom je prekrita veranda, na katere pričelku je zelo okusno izdelan napis »Borojevićev vojaški dom« (Boroević-Soldatenheim). V glavni stavbi je najprej v sredini velik, proti vzhodu odprt prostor, ki se ga uporablja za najrazličnejša domoljubna in spIošna poučna predavanja. V predavanjih, ki jih imajo oficirji, se na jasen in razumljiv način govori o dosežkih iz zgodovine različnih regimentov in izrednih junaštvih. Na eno stran predavalnice sta pisalna in bralna miza za moštvo, na drugi strani je igralnica, v ozadju pa kuhinja, kjer se lahko vojaki iz sredstev, za ki jih dobavlja vojaško oskrbovalno osebje s področja postaje, zastonj okrepčajo s čajem, kavo in podobnim. V levem krilu je prodajalnica, kjer lahko vojaki opravijo male nakupe, zraven pa je poljska knjižnica s knjigami v vseh jezikih monarhije. Čisti izkupiček tako iz prodajalnice kot knjižnice gre v Soški fond. V desnem krilu je veliko frizersko-brivski salon, zraven pa soba za podoficirski nadzor doma.

Brezovica, sept./okt. 1917.Fotografijo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Od leve: Ivan Remškar - Škandrov z Loga (1898–1980), neznan vojak z Vrhnike, Anton Rus - Brinovčar z Loga (1898–1942). Fotografija v lasti rodbine Rus; sken Marjan Rus.

Stene zaljšajo domoljubne slike, povsod je najti cvetoče rastline, s čimer je že tako vzpodbuden videz zgradbe še veliko bolj vzpodbuden.

Pred vojaškim domom, pred katerim je portal z napisom »Vojaški dom«, je še vrt, obdan z živo mejo in zasajen z mladimi smrekami, med katerimi so razporejene nove klopce. Na sredini vrta je, obdan s cvetličnim bosketom, cesarjev kip, katerega podstavek je iz loščenega kraškega kamna, busta, odlično posneta po razglednici, pa je iz istrskega kamna. Spomenik je visok spoštljivih dva metra in pol. Lega vojaškega doma je tako primerna, da bo lahko tudi pozimi služil kot primeren kraj počitka, v kratkem pa bo opremljen tudi z električno razsvetljavo.

(iz »Laibacher Zeitung. Sobota, 18. avgusta 1917. Letnik 136, št. 188. Iz nemščine prevedel Miha Rus)