Nesreča tudi v času »korona krize« ne počiva. V prvih dneh aprila je v jutranjih urah zagorelo v stanovanju večstanovanjske stavbe v Ljubljani. Požar je paru uničil popolnoma vse – opremo, oblačila, dokumente… Kot članici Enote za nudenje psihosocialne pomoči OZRK Ljubljana sva se z Barbaro v večernih urah, po tem, ko so gospoda (invalidsko upokojen) odpustili iz bolnišnice (gospa, ki je na čakanju, je ostala čez noč na opazovanju) odpravili v mini sobico, v kateri jima je Mestna občina Ljubljana uredila začasno bivališče (za približno 14 dni). Še prej smo organizirali »ad hoc« akcijo zbiranja najnujnejših potrebščin - ženskih in moških oblačil, vključno s spodnjim perilom, nogavicami, čevlji... (v humanitarnem centru tega trenutno primanjkuje, saj v času virusa ne sprejemajo donacij), osnovnih higienskih izdelkov (zobni ščetki, britvica, mila …) in nekaj hrane. Odziv občanov Brezovice je bil, glede na to, da smo imeli na voljo le dve uri po pozivu, neverjetno hiter, učinkovit in brezpogojen. Marsikdo od vas je praktično »vzel s sebe« in s široko razprtimi dlanmi pomagal paru, ki je ostal dobesedno brez vsega.

 

In to je razlog, da pišem. Ker v tem čudnem času kraljevanja korona virusa okoli nas in nekega čudnega virusa dvoma in nezaupanja znotraj nas, opažam razdor med ljudmi, ki je posledica množice (tudi lažnih) informacij ter ukrepov, ki so za ene sporni, za druge ne. Vklenjeni smo v okovje situacije, ki je nismo vajeni. A izkazalo se je, da je napetost v družbi predvsem posledica vrtenja v začaranem krogu. Vrtenja, katerega vajeti smo morali predati v roke drugim. A ko pride do dogodka, ki terja solidarnost do sočloveka, še vedno privrejo na plano lastnosti, zaradi katerih se lahko imenujemo »ljudje«.