Logo MojaObčina.si

Brezovica

DANES
5°C
-4°C
JUTRI
3°C
1°C
4239

Intervju z zborovodkinjo Ženskega pevskega zbora Brezovica – Sonjo Sojer

Sonja Sojer je že dolga leta zborovodkinja Ženskega pevskega zbora Brezovica, ki letos obeležuje 25 let od ustanovitve. Do pred kratkim je bila tudi učiteljica glasbenega pouka na Osnovni šoli Brezovica. Že vse življenje jo spremlja glasba, kot pravi sama, ni glasbene zvrsti, ki ji ne bi bila blizu. 

 

Poznamo vas kot zborovodkinjo Ženskega pevskega zbora Brezovica. Kaj vas je pripeljalo do tega in kako dolgo to traja?

Že kot majhna sem začela hoditi v nižjo glasbeno šolo. Starši so želeli, da se vpišem v gimnazijo, pa sem rekla ne. Vpisala sem se na Srednjo glasbeno šolo v Mariboru. Nadaljevala sem na Akademiji za glasbo v Ljubljani – na pedagoškem oddelku. Leta 1979 sem prišla na Brezovico. Takratni ravnatelj Edvard Velkavrh me je spodbudil, da sem poleg šolskih zborov začela tudi z dekliškim zborom. Takrat smo bile zelo uspešne, na državni reviji v Zagorju smo bile uvrščene med pet najboljših dekliških zborov. Potem pa kar naenkrat nismo bile več dekleta, postale smo žene, mame in smo za kratek čas prekinile. Pevke so nato same prišle in rekle: »Dejmo začet spet pet!«. In smo začele. Letos je že 25 let, odkar je bil ustanovljen Ženski pevski zbor Brezovica. 

 

Kje dobite navdih, da v nastope vnašate nove elemente, od plesa, a capella, da ni samo klasično zborovsko petje?

Vedno moraš iti s časom naprej in iskati nove izzive. In to je to. Iščeš, najdeš, izvedeš. Včasih me sicer punce v zboru malce čudno gledajo, ampak na koncu vse izvedemo, saj niti ne dvomim vanje. Saj so pripravljene.

 

Kaj Vas je pahnilo v glasbene vode? 

Starši sicer niso bili glasbeniki, vendar so imeli radi glasbo. Ata je igral harmoniko v folklorni skupini, veliko smo doma peli. Imeli smo radio in moja mama je zelo rada poslušala klasično glasbo, arije. Tako mi je glasba prirasla k srcu.

 

Potem ste postali učiteljica. Ali sedaj, ko ste se upokojili, pogrešate poučevanje?

Kot študentka sem učila v glasbenih šolah, prva moja resna služba pa je bila tu, na Brezovici. In tukaj sem tudi ostala. Ostala sem pa zato, ker je bil tukaj čudovit kolektiv, ki mi je pomagal in me vzpodbujal. V tej trenutni situaciji prav nič ne pogrešam poučevanja in težav, ki so se ob tem pojavile. Moram pa priznati, da sem se težko poslovila. Sicer sem vseeno malenkost podaljšala, do konca šolskega leta, da sem se imela čas poslovit od vseh otrok in kolegov, čeprav sem z njimi še vedno v stiku. Ostal mi je ženski pevski zbor, pa še vnuka imam sedaj (smeh). V tej situaciji pa zagotovo ni lahko ne učiteljem ne učencem in staršem. Tako da sem po eni strani vesela, da sem se upokojila. Čas se spreminja hitro in ti se hitro spreminjaš z njim. 

 

Kakšna anekdota iz dni, ko ste poučevali, ki Vam je ostala v spominu?

Tega je zelo veliko (smeh). Ko sva se ravno pogovarjali o upokojitvi – kakšno leto preden sem odšla, priteče za mano učenec in pravi, če je to resnica, da se bom upokojila. Pa sem se nekako izgovorila, ja, pride čas, na koncu pa vprašala, zakaj ga to zanima. Je rekel: »Pol bo pa ena stara prišla!« Šele pozneje sem ugotovila, kakšen kompliment mi je podelil (smeh)!

 

Ste kdaj razmišljali, da bi se preizkusili še v kakšni drugi vrsti umetnosti?

Na žalost nimam talenta, da bi risala. Sploh ne znam. Moram pa povedati, da zelo veliko berem. Občudujem ljudi, ki znajo spretno napisat, izrazit svoje misli. Sploh kakšno poezijo. To so veliki mojstri in to lahko samo berem, jih občudujem, se čudim, se veselim tega, sama pa se še nisem lotila česa podobnega, tako zares. 

 

Kako v času korone zapolnite praznino, ker ne vadite s pevskim zborom?

Z vajami smo začele jeseni po posvetu z ravnateljico in seveda s spoštovanjem ukrepov. Naredile smo nastop ob dnevu učiteljev, ko smo pele v Slovenski filharmoniji. Potem se je stanje zaostrilo. Naredile smo tudi program za novoletni koncert, vendar še nismo začele z vajami. Dvomim, da novoletni koncert sploh bo. Razmišljamo o možnostih, da bi ga izvedle na prostem. Ne moremo delati samo preko videa, čeprav je to ena od opcij. Imamo vaje preko Zooma ali Skypa. Vendar to ni isto, z nekaterimi iz zbora se poznam skoraj 40 let. V teh letih skupnega društva smo postale prave prijateljice. Ta zbor je, ko pomislim, fenomen – ne pomnim, da bi kdaj prišlo do prepira. 

 

Vaš najljubši pevec ali pevka ter glasbena skupina?

Kaj pa vem? Nimam zadržkov proti nobeni glasbi. Odraščala sem v tistih letih, ko je bil rock, to so tiste klasične rock skupine in pevci, ki mi še vedno sežejo do srca. Pa tudi ti mladi, kakšen izrazen rap, pa tudi klasiko imam rada. Poslušam vse vrste glasbe. Težko je izbrati najljubšo. 

 

Najboljši koncert, na katerem ste bili?

Tudi teh je veliko. Buldožerji enkrat, že dolgo nazaj. Tina Turner, Rolling Stones, pa tudi Perpetum Jazzile zelo rada poslušam. Si pa enkrat želim tudi v Bolšoj teater, ker obožujem balet. Pa na novoletni koncert na Dunaj. Ah, en kup enih želja imam (smeh). 

 

Če bi lahko kateregakoli glasbenika ali glasbeno skupino (ponovno) poslušali, kateri bi to bil/a?

Ano Netrebko. 


 

Gospe Sonji se zahvaljujemo za prisrčen intervju ter celotnemu zboru želimo še veliko odpetih pesmi in koncertov in inovativnosti. 

 

Eva Povirk

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi