Logo MojaObčina.si

Brezovica

DANES
9°C
2°C
JUTRI
2°C
-4°C
Deli
5724

INTERVJU: Janez Kovačič in Veljko Toman - Potovanje po Jordaniji

Ker sta kar dva izmed treh slikarjev, ki so soustvarjali Lepote Jordanije, naša občana, ni naključje, da bomo v tokratnem intervjuju kramljali prav z njima ‒ Janezom Kovačičem in Veljkom Tomanom.

 

Kdo je dal pobudo za popotovanje po Jordaniji?

G. Samir Amarin, ambasador Jordanije v Sloveniji, ki se nam je tudi pridružil pri pogovoru, je povedal, da je bil glavni pobudnik prav on, saj je to njegova domača država. Predlagal in organiziral je potovanje za ekipo treh slikarjev in enega snemalca, saj je v tem videl odlično priložnost, da bi ravno umetniki preko svojih del poskušali predstaviti in približati svetu Jordanijo in svet Bližnjega vzhoda. Sam je velik ljubitelj umetnosti in že več let prijateljuje z g. Janezom Kovačičem in g. Veljkom Tomanom.

Kako je bilo delati v Jordaniji, kjer se temperature dnevno gibljejo nad 40 °C?

G. Toman: »Sence ravno ni bilo, preveč ljudi je hodilo mimo. Seveda nas je zanimalo, kako bomo lahko ustvarjali pod takšnimi pogoji, zato smo večkrat zamenjali lokacijo ter preskusili svoje akvarelne materiale, vendar se ni najbolje obneslo. Lažje je bilo delati s klasičnim oljem, ki pa se pri teh temperaturah tudi ni najbolje obneslo. Delali smo še dvakrat, trikrat po nekaj ur zunaj na terenu, si naredili skice, zabeležili in fotografirali. Kar je bilo razstavljeno na Brezovici v Modri dvorani, je bolj plod dela doma in ne tega, kar smo delali na terenu.«

Koliko časa pa vam vzame ustvarjanje po takem potovanju oziroma konkretno za to razstavo?

G. Toman: »Še vedno ustvarjamo.«

G. Kovačič: »To živi naprej. Ta arabska paleta, ki je tam neizmerno bogata, torej samo rjava in pesek sta v neskončni paleti, da ti to ostane za vedno v spominu in pride v jedilnik. Se pravi, pri vsakem nadaljnjem delu bo pridih tega sveta.«

Kaj vam je dalo potovanje po Jordaniji?

G. Toman: »Najprej doživetje toplote in vročine. Zagotovo pa nas je vse tri slikarje to potovanje obogatilo z novimi izkušnjami, ki jih lahko zdaj vključujemo v svoja druga dela. Ko si v Sloveniji, je po večini vse v zelenih tonih, medtem ko je v Jordaniji večinoma popolnoma drugače, drugi odtenki, in da v tem najdeš zanimivost, barvitost, je potrebno veliko opazovanja. S tem vabilom nam je bilo to tudi dano, saj je organizator poskrbel za vsako malenkost. Lahko bi rekel, da so nas nosili po rokah.«

Ali ste prepotovali celotno Jordanijo?

G. Toman: »Tako je, prepotovali smo celotno Jordanijo, pristali smo v Amanu, glavnem mestu. Program je bil narejen do ure natančno in vse je potekalo po protokolu. Povsod so nas pričakali na vhodu, kot da smo državna uradna delegacija.«

G. Amarin: »Ljudje v Jordaniji drugače tolmačijo odnose, če tega ne doživiš, ne veš, moraš preizkusiti. V Evropi si o naši kulturi mislijo drugače, za kar nismo krivi mi, domačini. Zato menim, da dokler ne vidiš in ne doživiš, ne veš kako je drugje. Ljudje pri nas so topli in prijazni.«

G. Toman: »To je karizmatična dežela. Tukaj se je civilizacija stalno rojevala in z njo se je razvijala kultura. Če hodiš s takim vedenjem po teh deželah, dejansko ugotoviš, da so to plodna tla za duhovno razvijanje.«

 

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?

G. Toman: »Celotno potovanje, splošen vtis, vse zelo impresivno. Ko smo zares doživeli še Petro, je bilo vse nad pričakovanji. To je bilo nekaj neverjetnega. Šli smo na enkratni nočni pohod. Hodili smo po več kot 2000 let stari poti, po kateri je šlo neizmerno število karavan, ljudi, tovora, blaga in drugih dragocenosti. V tem kanjonu so narejeni lijaki, kjer je tekla voda in so se izklesale kamele. V tisočletjih je preteklo skozi kanjon toliko vode, da so se kamele obrabile, zdaj so ostali samo še trebuhi, in če si predstavljate, kako je to staro in kako je človek minljiv, začutite resnično vrednost Petre. Potem smo jo občudovali še podnevi in smo spet občutili popolnoma druge dimenzije. V spominu mi bo ostal tudi obisk prestižne restavracije, kjer smo si kosilo morali gostje skuhati kar sami. Simbolično sicer, ampak zelo doživeto. Lastnica je koordinirala naloge in vsak je nekaj narezal in dodal sestavine, kakor mu je gospa naročila in skupaj smo naredili kosilo. To je bilo res nekaj posebnega, saj smo na izviren način še bolje spoznali hrano. Sigurno nas je potovanje obogatilo in zaznamovalo za vse čase.«

G. Kovačič: »Oni si vzamejo čas za hrano in človeka. Prav tako, na primer, smo naročili limonado, ki je bila posebno narejena. Narezanih 20 limon so zmiksali, stresli v kozarec, zdrobili led, dodali meto in sladkor. Limonada je bila gosta kot krema, zraven 2dl limonade si spil še 8 dl vode in to nas je duševno in tudi sicer napolnilo, da nisi imel nobene potrebe po pivu ali vinu.«

G. Toman: »To je to, kar odneseš iz ene dežele, njihov način razmišljanja, prehranjevanja, kulturo, njihov odnos do ljudi in seveda vtise, ki smo jih predstavili z razstavo.«

G. Kovačič: »Zagotovo najbolj nepozaben je bil obisk Petre ponoči, to je bila zame najbolj veličastna polnočnica. Hodili smo 3 km po poti in na vsak meter je bila postavljena svečka, lampijonček, pred Petro pa na tisoče lučk in na samem koncu še glasba, stara več tisoč let, njihova avtohtona. Vse je bilo tiho, čeprav je bilo tam na tisoče ljudi. Potem pa smo se vzpeli na sam vrh Manastir, do katerega vodi 900 stopnic, približno eno uro hoje, iz vrha pa so bili vtisi še lepši, za kar smo si morali v duši narediti poseben prostor.«

Od kod vam inspiracija za ustvarjanje?

G. Toman: »Ves čas smo se gibali po prostoru, zato so tudi slike tako različne. Drugače je, ali delaš v Primorju, Istri, na Krasu, v notranjosti, to je bil popolnoma drug prostor. Če opazuješ temne gozdove, ne moreš delati svetlih tonov, če pa jih tam ni. Ne delamo smrek oziroma tistih elementov direktno, ampak doživljaš barve, potem pa iz tistih kombinacij doma narediš karkoli.«

G. Kovačič: »Jaz bi pa to primerjal z asociacijo na hrano. Mi jemo protokolno malo juhice, priloge, meso, solatke, malo začimb. V Jordaniji pa je kar naenkrat nov jedilnik. Ne znaš niti jesti, nimaš pristopa. Jaz sem navajen hribov, samo tam pa se iz čiste ravnine kar naenkrat pojavi gora. In to te inspirira.

To ni bilo vaše prvo tovrstno potovanje. Po kakšnem ključu izbirate potovanja, lokacije za ustvarjanje?

G. Kovačič: »V Jordanijo smo potovali na podlagi vabila. Seveda pa se navdušimo nad deželo že prej. Oktobra gremo v Oman. Vsako leto odpotujemo nekam s prijatelji.«

Koliko svojih idej realizirate?

G. Kovačič: »To, kar smo doživeli v Jordaniji, je trenutno še zelo živo in ne more kar izginiti. Je del naše osebnosti in vtisi nas bodo spremljali povsod.«

Bi zaključili z mislijo ali nasvetom za mlajše slikarje?

G. Toman: »S slikami nikoli nismo presegli realizma, slike so še vedno razumljive. Zanimivo je, da smo bili trije slikarji in smo videli iste motive, nastale pa so popolnoma različne slike. Če bi se vsaj deset odstotkov ljudi navdušilo in bi se jih dotaknilo to, kar smo videli in predstavili z razstavo Lepote Jordanije, bi bil naš namen dosežen. Za mlajšo populacijo pa je vsak nov pristop slikarstva samo ena obogatitev, precej drugačna.

 

Ustvarjanja z vtisi iz Jordanije torej še ni konec. Vsi, ki ste razstavo na Brezovici zamudili, jo boste imeli priložnost videti še v različnih krajih po Sloveniji.«

Janja Bratuša

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi