Logo MojaObčina.si
JUTRI
19°C
7°C
SOB.
23°C
7°C
Oceni objavo

NOVI MOSTIČEK

Mali klanec ločuje Log in Podplešivico. Na hribčku je nekaj hiš, včasih je bil na desni strani ceste tudi Blažonov kozolec; že davno ga ni več. Na veliki njivi, na kateri zadnja leta raste koruza, je opaziti rahlo zabrisan širok pas, kjer obdelovalec vsako leto odorje nekaj kamenja. Na drugi strani drevoreda, kjer se pletejo jelše, jeseni in ostareli bezgovi grmi, je Miškov svet. Tudi tam je še vedno opazna proga kamenja, kjer je morda potekal starodavni odcep rimske ceste proti Plešivici. Po tej cesti so ljudje vozili in hodili dolgo v novi vek, dokler niso od Loga od stare Brinovčarjeve hiše, ki je stala ob začetku poti na Grič sv. Janeza Krstnika, potegnili proti Podplešivici kot črta ravno cesto.

Domačinka Frančiška Vidmar mi je pred kakšnim mesecem povedala, da so pridni delavci Javnega komunalnega podjetja (JKP) Brezovica na mestu, kjer krajevna cesta Log–Notranje Gorice prečka Curnovec, postavili že tretji most. Včasih je šla cesta po desni strani osamelca Bluše, odtod kamenje na Blažonovi ložanski posesti. Ko pa se je po zaslugi Ljubljančana Zorna pl. Mildenheima, ki se je v drugi polovici 18. stoletja lotil velikega osuševalnega projekta, ob Bluše zarezal po znamenitem melioratorju imenovani kanal Curnovec, je bilo treba počasi razmišljati o novi trasi ceste proti Kušlanovemu gradu ali Zablatam, kakor se po slovensko reče dvorcu Moosthal (ta mimogrede v zadnjem času žalostno propada).

Mostiček na Curnovcu zdaj z rahlo zamudo spet povezuje občini Log - Dragomer in Brezovica, ki se na tem delu že od začetka prejšnjega stoletja povezujeta tudi prek šolskega okoliša. Učenci iz današnje Podplešivice so namreč hodili v šolo na Log in do leta 1982 tudi na Vrhniko, od takrat pa so učenci takrat zgrajene osnovne šole Log - Dragomer. Ob lično urejenem mostu, ki ga uklepata tudi kratka odseka pločnika, je na novo asfaltirano cestišče, ki zdaj omogoča večje hitrosti, pametno pa je opremljeno s protihitrostnimi grbinami. Marsikateri voznik se je čez poletje, ko so gradili novi mostiček, znašel v zadregi, ko ob zapori ni vedel več za pot proti Notranjim Goricam in morda naprej proti Podpeči. Domačini so se znašli s kolovozom, ki pripelje do odseka Barjanske ceste na Logu, po kateri je tudi marsikateri iz smeri Loga prispeli tujec naposled našel pot proti obojim Goricam ali Brezovici. Verjetno pa niso niti eni niti drugi razmišljali, da jih je pot zanesla v neposredno bližino najmanjšega barskega osamelca po imenu Bluše. Če bi si ogledali geološko karto, bi videli, da se apnenčasti skladi od Griča Janeza Krstnika na Logu vlečejo pod debelimi naplavinami ostankov mostiščarskega jezera čez Bluše do osamelcev Vrbičev hribec in Medvedica – tej so včasih rekli tudi Tičk, po sedanjem lastniku pa nosi tudi ime Marinčev grič. Apnenčasta trdina je opazna tudi proti skrajnemu severovzhodnemu obronku Plešivice. Na Blušah je v preteklosti obratoval tudi manjši kamnolom, ki je prišel prav baronom Kušlanom in drugim domačinom, s pridom pa so kvalitetni sljudasti apnenec werfenskih skladov uporabljali tudi pri gradnji južne železnice pri Notranjih Goricah. Morda jim je bolj kompakten apnenec prišel prav pri različnih nizkih gradnjah, povezanih s pogumnim projektom železnice čez Ljubljansko barje. Verjetno je neka trdina na tem mestu med Logom in Blušami botrovala tudi starodavnim cestnim povezavam, o katerih smo govorili prej. Danes je na Blušah pet hiš, v preteklosti pa jih je bilo manj. Po pripovedovanju gospe Vidmarjeve je Mavsarjevo posestvo, kjer z možem Jožetom, Podstrmčanovim z Loga, jesen življenja preživlja živahna Poldetova hči, kupil že Kadunc s Plešivice, potem pa so sem prišli Mavsarji. Pri Ižancu so se včasih pisali Kršmanc, Filipiči in Samotorčani pa so naredili hiše na mestu nekdanjih barak za delavce, ki so lomili kamenje v kamnolomu. Posebej zanimiv je na malem osamelcu tudi 12 m globok vodnjak, v katerem je še vedno zadosti vode, vsekakor pa manj kot pred začetkom gradnje avtoceste Ljubljana–Vrhnika. Takrat so namreč prekinili nekatere pomembne vodne žile, ki v globini povezujejo apnenčaste sklade na obrobju in na skupini osamelcev zraven največje barjanske vzpetine, starodavne Plešivice. Po pripovedovanju gospe Francke pa je po obilnem deževju opaziti močne curke, ki vrejo z brega sveže urezane struge Curnovca. Prav tako je nedvomno zanimiv močan izvirek v bližnji Kostanjevici, kjer so si s hladno vodo, ki malo pogreni, tešili žejo delavci na okoliških barjanskih njivah. Vse to priča o tem, da se voda z obrobja Polhograjskih Dolomitov še vedno pretaka po skrivnostnih podzemnih poteh.

Odkod pa ime male vzpetine? Znameniti jezikoslovec dr. Silvo Torkar, izvedenec za lingvistično toponomijo, sicer pa izredno prijazen gospod, ki rad priskoči na pomoč pri takih in drugačnih jezikovnih zagatah, ime Bluše izvaja iz imena strupene rastline bljušč, ki pri zaužitju povzroči bljuvanje, odtod ime. Potrebno bi bilo malo botanične raziskave, ali ta rastlina še raste na tej vzpetini. Kakor koli: Bluše naj bi bila množinska oblika smeri, kar drži, saj smo na primer bližnji barjanski Ložani v glavnem Brinovčarjeve in Gromove rodbine res ponavadi govorili, da gremo v Bluše. Sicer smo prebivalce Podplešivice malce posplošeno imenovali tudi Blušarji, pri čemer smo mislili na vse tiste drage prijatelje in znance, ki so se na Log vozili s kolesi ali pa celo hodili peš, za cesto pa je lepo skrbel cestar, doma iz Žabnice. Danes se na Log na svoj nekdanji dom z brezoviškega Bičevja pripeljem s kolesom prej kot v četrt ure in vedno je prijeten občutek premišljevati o vsej zgodovini, ki opleta barje in osamelce. Čez novi mostiček pa kolo še toliko bolj prijetno steče. Hvala, direktorica Monika in ekipa!

 

                                                                                                                                                                                Miha Rus

VIRI: 1. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi877265/

2. Kramer, E. (2018). Ljubljansko barje (A. Simončič, Ed.). Kmetijski inštitut Slovenije.

3. https://maps.arcanum.com/en/map/europe-18century-firstsurvey

4. pogovor z gospo Frančiško Vidmar;

5. e-poštna korespondenca z dr. Silvom Torkarjem.

Oglejte si tudi