Za začetek, kako bi se opisali? Kaj je tisto, kar ste vi? Kaj vas žene?

Uh, to je pa vedno najtežja naloga. Morda takole: če sem že prišel na ta svet, si želim, da bi za mano ostal vsaj pikico boljši. Verjetno je to razlog, zakaj se ukvarjam s pozitivno psihologijo, ki se sprašuje, kaj je tisto, kar nas dela srečne, zadovoljne, izpolnjene. In razlog, zakaj se ukvarjam z vzgojo in izobraževanjem, ker verjamem, da je ob vsem jamranju o rečeh, ki nas motijo v današnjem svetu prav delo za otroke in mlade tisto, ki lahko najbolj prispeva k temu, da bi bilo v prihodnosti manj vzrokov za jamranje. Verjetno je tudi to razlog, zakaj vedno iščem ljudi, ki so na različnih področjih boljši od mene, ker se lahko od njih največ naučim.

Čestitke ob izdaji knjige Nekaj ti želim povedati. O čem pravzaprav govori?

Moram priznati, da je močno drugačna od vsega, kar sem doslej napisal. Pravzaprav je nastala kot popotnica mojima otrokoma v času, ko se osamosvajata in postajata vedno bolj samostojna človeka, ki bosta počasi odjadrala v svet iskat nove ljudi in nove poti. Starši svojim otrokom od rojstva naprej sestavljamo te popotnice, jih usmerjamo, učimo, oblikujemo. V prvih letih smo zanje nezmotljivi, v mladostniških letih opazijo vse naše napake, ampak vse, kar počnemo, se jih oprime in se sestavlja v vzorce, ki jih bodo pisali naprej svojim otrokom in vnukom.  V bistvu so najprej nastajali zapisi o tem, kaj bi kot starš želel povedati svojim otrokom, potem je pa v enem trenutku iz tega nastala knjiga.

Kaj vam je dajalo navdih, od kod ideje?

Na eni strani vsakdanji dogodki. Na drugi strani seveda tudi to, da sem se kot psiholog srečeval z množico različnih otrok in ljudi in spoznaval, katere stvari bolj pomembno vplivajo na življenjske odločitve in poti in katere manj. Na tretji strani so življenjske izkušnje, ki so vedno stroge učiteljice. Tudi sam sem naredil marsikakšno napako, za katero ni nobene potrebe, da bi jo moji otroci ponavljali. Pa še nečesa ne smem pozabiti. Da sem imel privilegij videti in srečati množico izjemnih ljudi, od nobelovcev, predsednikov vlad, paraolimpijskih rekorderjev, svetovnih prvakov, do izjemnih umetnikov – vsaka takšna izkušnja ti pusti nekaj globokega in kamenček v mozaiku razumevanja, kaj je v življenju zares pomembno in kaj je manj. 

Se vam zdi, da se ljudje počutijo nelagodno, kadar jim nekdo želi povedati nekaj o njihovem odzivanju na svet okoli sebe oziroma kako to sprejemajo?

Različno. Nekateri ljudje ne želijo poslušati pridiganja. Tudi jaz ne maram, če me kdo opozarja na moje napake. Hecna reč je, da so mi prvi, ki so prebirali rokopis knjige povedali prav to: da so se na trenutke počutili, da jim žugam s prstom in jim ukazujem, kaj početi. Ko sem šel brat za sabo, sem videl, da so imeli prav, na nekaterih mestih – na srečo jih je bilo malo – sem bil tako naduto pokroviteljski, da me je kar zvilo. In sem šel hitro popravljati besedilo. To verjetno pride od tega, da sem kombinacija psihologa in učitelja pete generacije, ta vloga žugajočega pedagoga za katedrom, ki je ne prenašam, ko jo vidim pri drugih, še bolj me je pa zgrozila, ko sem jo zagledal v lastnem ogledalu. Ni čudnega, da je ljudem nelagodno, kadar kdo k njim pristopi na tak način. Na drugi strani živimo v svetu, ki je tako kompleksen in poln izzivov, da mnogi ljudje iščejo recepte za vprašanja in stiske, ki jih mučijo. Tudi tega ne maram, recepti za življenje dostikrat ne vodijo k večji sreči. Mislim, da je vsak človek sam kovač svoje sreče. In da mora vsak odgovore na vprašanja, ki ga v življenju najbolj vznemirjajo najti sam.  Je pa res, da je to iskanje velikokrat lažje, če imaš ob sebi ljudi za pogovor ali knjigo za premislek.

Morda ste izbrali čas za izid knjige ravno sedaj s tem razlogom, ker imamo ljudje več časa, da se umirimo in premislimo o našem obnašanju?

V bistvu je sovpadanje izida knjige s tem časom naključje. Z založbo Mladinska knjiga smo se začeli pogovarjati že pred časom, potem so pa okoliščine privedle do tega, da so jo načrtovali za čas pred knjižnim sejmom in sezono darilnih knjig. Je pa res videti, kot da bi bil ta čas skrbno načrtovan za čas epidemije. V bistvu se mi zdi, da živimo v času, ki je za marsikoga velika preizkušnja, tudi huda. Razen starejših generacij med nami ni ljudi, ki bi doživeli nekaj, kar je tako poseglo v življenje vseh. Je pa res, da nam bo, če se bomo osredotočali le na slabe plati vsega, še slabše. Zato se strinjam, da je to lahko tudi čas, da se umirimo in premislimo m marsičem. O tem, kako dragocene so nekatere stvari, ki smo jih prej prelahkotno jemali za samoumevne. O tem, kako dragocene so tako vsakdanje stvari, kot je stisk roke, objem, poljub, pogovor z nekom, ki ga imamo radi. Če bo komu pri tem umirjanju in razmišljanju pomagala moja knjiga, bom lahko le zadovoljen.

Kakšni so odzivi na to literaturo, so se vam kakšne besede prav posebno vtisnile v spomin?

Nekje sem prebral oceno, da je to knjiga »skrbno izbranih biserov modrosti globoko razmišljujočega in od življenja dobro podučenega človeka, besede pa so naravnost prežete s skorajda oprijemljivo skrbjo tudi ljubečega očeta. Očeta, ki si ne želi mladostnikoma govoriti, kako naj živita, temveč ju želi predvsem opogumiti, da bi živela po svoje. Še več. Je tudi starš, ki se zaveda lastnih nepopolnosti. In si pred njimi niti ne zatiska oči.« Sam bi bil dosti bolj skromen. Ampak ko to prebereš o knjigi, ki si jo napisal, ti pa da občutek, da si dosegel svoj namen.

Morda kakšna anekdota, ki jo najdemo tudi v knjigi, ali odlomek, ki se vam zdi najbolj pomemben?

Če bi kaj izpostavil, bi to, da je v življenju čas vredno posvetiti dobrim ljudem. Ljudem, ki nas polnijo z voljo, veseljem, energijo. Ne pa tistim čustvenim vampirjem, ki nam srkajo energijo, zato da lahko kot paraziti živijo na naš račun. Tudi zato, ker sem čisto prevelik del življenja porabil za razmišljanje o ljudeh, ki so nekomu bližnjemu počeli res slabe reči. Ena stvar drži kot pribita: ljudje pri 90. letih nikoli ne obžalujejo nedokončanega računa, neobrisanega prahu in nepolikanih srajc – kar obžalujejo so zamujeni trenutki z najdražjimi. Čas je vredno posvetiti dobrim ljudem, ki jih imamo radi in ki nas imajo radi. Ker čas teče, ljudje se pa premikajo. In je strašanska škoda, če nam spolzijo iz rok dragoceni odnosi zato, ker damo v nekem trenutku prednost stvarem, ki so v resnici dosti manj pomembne.

Komu bi priporočali, da se loti branja?

Tole si pa komaj upam odgovoriti, da ne bo videti kot propaganda za mojo knjigo. Mislim, da je knjiga primerna za starše, sedanje in prihodnje. Pa tudi za malo starejše. Pa tudi za kakšnega odraščajočega in razmišljajočega mladostnika. Morda ne kot nekaj, kar se v enem večeru prebere od ene do druge platnice, bolj kot knjiga za nočno omarico, iz katere si lahko vsak večer privoščiš nekaj malega za premislek.

Ste na poti h kakšnem podobnem izzivu, novi literaturi, katera tema vas trenutno navdušuje? Kaj vas trenutno navdihuje?

Ta hip imam na čakalni listi kar nekaj knjig. Dve sta bolj strokovne narave. Ena bo spadala na polico zraven te, ki je pravkar izšla. Roman je pa še v zametkih. Z idejami ni problem, izziv je najti čas. Trenutno me pa najbolj zaposluje nekaj knjig, ki sodijo pod otroško in mladinsko literaturo. Mogoče tudi zato, kar se mi zdi, da bi bilo res dobro, če bi se otroci čim prej spravili stran od zaslonov in šole preko računalnika, nazaj k vampirjem, vesoljcem, prvim ljubeznim in vsemu, kar sodi k zdravemu odraščanju.

Kristijanu se zahvaljujemo za sodelovanje in pripravljenost. Želimo pa mu veliko uspehov tako na ustvarjalnem področju kot tudi na strokovni poti.

Eva Povirk