To se je namreč zagotovo zgodilo v mnogih domovih po Aninem pozivu Sloveniji, da sodelujemo v akciji sočutja in topline – »Mala pozornost za veliko veselje!«. Neuradna slovenska »zaščitnica starejših«, uradno pa direktorica Centra starejših DEOS Notranje Gorice, Ana Petrič, si je namreč zadala, da s pomočjo vseh nas zbere 21 tisoč prazničnih voščil za 21 tisoč starostnikov, ki bivajo v domovih za starejše po Sloveniji.

Akcija poteka od 1. novembra do 1. decembra, a zna biti, da jo bodo podaljšali do 6. decembra. »V teh posebnih časih, ki res niso naklonjeni starejšim v domovih in centrih, bi rada razveselila prav vse starostnike, zato si iskreno želim zbrati 21 tisoč voščil. Lahko nam pošljete voščilnico, napišete kratko pismo ali kaj narišete. Pomembno je, da je napisano na roke, črke pa morajo biti dovolj velike in berljive.«, je Ana izjavila za Radio Prvi.

In ena od mnogih, ki se je odzvala na njen poziv, je Nataša. Z mislijo na nasmeh, ki ga bo njeno dejanje narisalo na obraze oseb, ki so gradili našo sedanjost, se je odločila oblikovati vsaj 100 voščilnic. A ta cilj je že presegla :-)

Nataša, vsak izmed nas ima svojo zgodbo življenja in nobena izmed njih ni enaka drugi. A tvoja je še nekoliko bolj posebna. Kako bi jo na kratko predstavila?

Nataša: Ker živim v naši občini skoraj vse življenje, me ljudje poznajo kot majhnega človeka, ki je v glavnem ves čas nasmejan in željan novih poznanstev ter človeka, ki je vedno za akcijo.

No, pred 2 letoma se je to prekinilo, saj so mi morali na hitro operirati hrbtenico in sem ostala na vozičku. Tako rekoč čez noč se je moje življenje spremenilo, hkrati pa tudi življenje moje družine, saj nisem mogla več izpolnjevat nalog mame in žene, kot sem jih do takrat. Večkrat sem se s solzami v očeh spraševala, kako naprej. Jaz sem obstala, življenje pa je kar teklo in teklo ... 

Sčasoma sem spoznala, da sem se poročila s pravim moškim, ki je besede »v dobrem in v slabem« vzel zares. Srečna sem, da ga imam, ker je v dvoje vsako breme lažje. Nekatera prijateljstva so se skrhala, nekatera so se poglobila, preko številnih rehabilitacij pa sem spoznala nove čudovite ljudi, se z njimi jokala in smejala. Življenje je še zmeraj teklo naprej, a odslej spet z mano vred ...

Pogosto ležim, gledam v strop in premišljujem, kako je bilo včasih vse samoumevno – rodila sem dvojčici, hodila v službo, vozila avtomobil, hodila na kavico s prijatelji … Zdaj je tega konec. Zdaj sem ves čas doma, vesela popoldnevov, ko se hiša malo napolni, da nisem sama. Najhujši je občutek samote.

Vseeno pa se tudi jaz veselim poletij, morja in toplote. Ta misel me tudi v zimskih dneh, ko je veliko teme, ohranja pozitivno.

Glede na izbiro poklica, ki ti ga žal ni nikoli uspelo opravljati (zlatar), v sebi očitno nosiš kreativnost, ki je nedvomno potrebna, če želiš ustvariti unikatne izdelke iz česarkoli. Kaj ti je pomenilo sodelovanje v  akciji in kaj si razmišljala medtem, ko si ustvarjala voščilnice za starejše? 

Nataša: Kot nalašč je se je v tem sicer pustem obdobju pojavila akcija Voščilnic, ki je v meni prebudila kreativnost, za katero v resnici sploh nisem vedela, da jo imam. Rekla sem si, pa poskusimo. Če ne bi bilo moje drage sosede Mije Brulc, ki je v meni videla potencial in mi nesebično odstopila material za izdelavo le-teh, mi to ne bi uspelo, saj so trgovine s tovrstnim materialom trenutno zaprte. Prinesla mi ga je res ogromno, poleg tega pa še različne pripomočke, s pomočjo katerih sem z veseljem izdelovala voščilnice. Vsaka je unikat, v vsaki je dobra želja, ki čaka svojega naslovnika. 

S tem delom sem si napolnila dušo, zapolnila čas, poleg tega pa me greje misel, da se bo mojega izdelka nekdo razveselil. To je to, smisel praznikov je dosežen.

Bliža se obdobje, ko ljudje že kar podzavestno nekoliko več razmišljamo o življenju, preteklosti in prihodnosti, o ljudeh, ki nas obdajajo, o tem, kaj bi zaželeli sebi in drugim. Če bi imela možnost, da tvoje besede sliši ves svet, kaj bi mu sporočila?

Nataša: Ljudem bi želela povedati, da naj si ne dovolijo, da jih šele bolezen postavi na realna tla. Da je najpomembneje v življenju biti zdrav, ljubiti partnerja, spodbujat otroke v življenju in si nujno vzeti čas tudi zase. 

Se zavedate, da so vse naštete stvari zastonj? Ko to spoznaš, si za vedno bogat.

Creatusova "rdeča nit":

Za konec še nekaj manj resnih vprašanj, ki bodo tistim, ki te še ne poznajo, predstavili Natašo še nekoliko drugače.

1. Kje bi živela, če bi lahko živela kjerkoli?   

Zagotovo na kakšnem otočju, kjer je vedno poletje. Ljubim morje in toploto. Vonj smole, sivke, zvok valov in oglašanje škržatov.

2. Kaj ti pomeni beseda »svoboda«?

Svoboda mi pomeni, da lahko svobodno odločam o sebi, da lahko grem kamor hočem, da ljubim kogar želim, da lahko jokam in lahko kričim, kadar se mi to zahoče.

3. Ali obstaja znana oseba (iz preteklosti ali sedanjosti in s katerega koli področja), za katero bi lahko rekla, da je tvoj vzor/idol in zakaj? 

V bistvu sploh ni važno ali so znani ali ne, moji vzori so ljudje kjerkoli po svetu, ki pomagajo ljudem v stiski in ljudem, ki živijo v pomanjkanju.

4. Če ne bi bilo ovir, če bi ti bilo vseeno, kaj bodo rekli ljudje, kaj je tisto, kar bi »ušpičila« za svojo dušo? 

Imela bi svoje letalo, da bi letela, kadar koli si bi zaželela. In to na takšni višini, da bi lahko od zgoraj občudovala našo Zemljo, zraven pa bi naglas poslušala glasbo moje mladosti ...

Zapisala:

Mojca Pristavec Đogić