Logo MojaObčina.si

Brezovica

DANES
2°C
-5°C
JUTRI
5°C
-4°C
1627

Creatusov intervju z gledališčnikom - Boštjanom Slano

Redko kdo v naši občini in okolici ne pozna Teatra Janez Jalen, kulturnega društva z bogato zgodovino. Tudi širše po Sloveniji marsikateremu ljubitelju amaterskega gledališča Teater JJ ni neznanka. Poleg zelo raznolike in številčne zbirke izvedenih del se Teater lahko pohvali tudi z zavidljivim številom prejetih priznanj za svoje delo. Kulturno društvo pa se poleg tega že od nekdaj udeležuje tudi različnih prireditev ob kulturnih, državnih in občinskih praznikih ali ob drugih posebnih priložnostih, kot je na primer prihod Dedka Mraza v družbo naših najmlajših.

Pogosto imajo vlogo (so)organizatorja takih prireditev (kjer se kot zelo dobrodošlo izkaže tudi njihovo obsežno znanje rokovanja z odrsko-scensko tehniko), redkeje na njih le sodelujejo. Gledališke umetnosti neuko oko nevede ostane prikovano na vidne rezultate dolgoletnih izkušenj članov društva, tisti, ki na njihovo izvajanje gledajo malo bolj poglobljeno, pa vedo, da je tisto, kar je vidno na odru, le vrh ledene gore.

Pomemben del te ledene gore je tako pri vrhu kot pod gladino Boštjan Slana – alias Bigfoot (krajše BF). Najbrž nas ni veliko, ki vemo, da je poleg tega, da je igralec, ki te s svojo pojavo nikoli ne pusti ravnodušnega, tudi  avtor (ali soavtor) številnih krajših iger in skečev, ki smo se jim lahko ob različnih priložnosti do solz nasmejali.


Boštjan, morda veš, koliko različnim vlogam si s svojima dvema metroma vdihnil življenje, koliko ponovitev predstav je za tabo?

Boštjan: Ko sem šel preverjat predstave v katerih sem igral, me je kar malo stisnilo pri srčku. Naštel sem 20 gledaliških iger (še dobro, da sem malo pavziral) in še cca 10 skečev in otroških igric. Ko pa sem štel ponovitve predstav, sem prišel do številke 320. Kar 320-krat je občinstvo trpelo, ko je moralo gledati mojo pojavo. Pa tudi soigralci so doživljali travme, kadar so z mano delili odrske deske.


William Shakespeare je v komediji s preloma 16. v 17. stoletje Kakor vam drago, zapisal še danes pogosto uporabljeno misel: »Ves svet je oder, in vsi možje in žene zgolj igralci.«. Misel se sicer nanaša na življenje kot tako, v katerem pravzaprav vsi igramo vlogo, ki je nekakšna zmes našega resničnega jaza, družbenih norm in pričakovanj drugih. Predstavljam pa si, da je življenje v gledališču nekakšen vzporedni svet »realnosti«, kjer pa si vendarle ti tisti, ki si lahko izbereš vlogo. Ali pa vloga izbere tebe? Kako je s tem pri tebi?

Boštjan: Glede vlog je pa tako. Petindvajset let nazaj bi brez problema dobil vlogo ljubimca. Zdaj pa ...

Šalo na stran. Vloge razdeli režiser glede na igralce, ki jih ima na razpolago oziroma glede na njihovo sposobnost odigrati dotični lik v predstavi. Pred leti je bil del igre lik Štanga. Težko si predstavljam, da bi Štango igral moški, 40 cm manjši od mene ;-) Da sem dobil to vlogo, je bila vzrok moja višina, ne pa kvaliteta.

Ali pa lik poročnika v predstavi Kurbe. Režiser je rabil moškega, ki ima rad ženske, je bolj »šalabajzar« in rad je mesni narezek. In z likom Poročnika sva bila hitro na TI.  Ko se začnejo vaje ali pa predstava, hitro postaneš oseba, ki jo igraš. Koliko si se vživel v lik, ali bolje rečeno - koliko si začutil vlogo, ki jo igraš, pa je odvisno od nadarjenosti za teater.


Na začetku sem omenila tvoje javnosti precej skrito ustvarjanje – oblikovanje besedil za kratke igre in skeče. Koliko si jih že nanizal? Kakšen je proces od tega, ko izveš, kakšni priložnosti bo delo namenjeno, preko ideje o njegovi vsebini, do končne podobe na odru? V čem je ključ tvojega uspeha, da ti vedno, ko to želiš, uspe nasmejati občinstvo? Kajti zdi se mi, da je slednje ena najtežjih nalog, pred katero je postavljen nekdo, ki tako rekoč na milost in nemilost stoji na odru pred občinstvom.

Boštjan: Napisal sem cca. 12 skečev / kratkih iger za raznorazne priložnosti. Nekatera besedila so že našla pot do občinstva. Nekaj besedil pa še čaka v varnem zavetju mojega računalnika. Skeč oziroma nekaj opornih točk nastane, ko izveš, za katero priložnost naj bi se igral skeč. Potem sledi malo debate s kolegi soigralci. Po debati pridejo na vrsto hitri (počasni) prsti. V tej fazi napišem 70 % skeča. Potem pa zopet sledi debata in dopolnila (kot v politiki ;-) ). Ko se tekst vadi na odru z vsemi rekviziti in vidiš, kako zadeve funkcionirajo, pa se tekst še dodatno prilagodi.

Da nasmejiš občinstvo ni mačji kašelj (je pa res, da naš maček Poldi malo kašlja). Tudi ljudje niso vedno enako razpoloženi. Včasih se smejimo tudi vremenski napovedi (predvsem na POP TV ;-) ), drugič pa te ne spravijo v smeh niti najboljši komedijanti.


Trenutne razmere umetnosti na splošno niso naklonjene. Umetnost za to, da oživi, potrebuje »prejemnika«. Še posebej to drži za gledališko umetnost. Sicer je kot izhod v sili vedno možen »virtualni stik«, a v resnici nič ne more enakovredno zamenjati izkušnje igre »v živo«. Si to obdobje vzel kot priložnost za »pavzo« ali kot priložnost za ustvarjanje »na zalogo«?

Boštjan: To, da v dvorani ni občinstva, zame ni gledališče. To je samo prostor s štirimi stenami. Teater obstaja, ko med gledalcem in igralcem kroži energija. Temu obdobju lahko rečem pavza. Tudi ni energije, da bi delal na zalogo. Kot sem omenil - če ni gledalcev ni energije. In če ni goriva, se avto, imenovan KD JJ, ne premika.


Creatusova »fil-rouge«

Za konec še nekaj tradicionalnih Creatusovih vprašanj, ki te bodo tistim, ki te še ne poznajo, predstavili nekoliko bolj »intimno« ;-)


1.       Kje bi živel, če bi lahko živel kjerkoli?   

Če to vprašanje postaviš mlademu človeku, bi našteval vse možne kraje tega sveta. Če pa ga postaviš nekomu mojih let, bo odgovor skoraj povsod enak. TU kjer sem zdaj.

Saj so lepi kraji povsod, ampak na Norveškem je sneg in mraz. V Braziliji so komarji, v Afriki je vroče, v ZDA so Američani. Povsod so neke nadloge. Mogoče nekaj časa na Novi Zelandiji (da bi srečal hobite in Gandalfa).


2.       Kaj ti pomeni beseda »svoboda«?

Svoboda? Hmm …  Recimo gumb OFF na daljincu ali telefonu. Z njim lahko v vsakem trenutku izklopim nekoga, ki mi hoče prodajati lažnive ali slabe novice.

Naša generacija dojema svobodo nekoliko drugače kot naši dedki in babice. Mi v zahodni Evropi dojemamo svobodo nekoliko drugače kot ljudje v recimo temu »tretjem svetu«. Močna beseda je ta SVOBODA. Bom na vprašanje odgovoril s vprašanjem. Ali smo svobodni?


3. Ali obstaja znana oseba (iz preteklosti ali sedanjosti in s katerega koli področja),  za katero bi lahko rekel, da je tvoj vzor/idol in zakaj? 

Da bi mi bil nekdo vzor ali idol niti ne. Je pa en kup ljudi, ki jih spoštujem. V prvi vrsti sta seveda starša. Pa moja draga. Pa ljudje, ki so v življenju naredili kaj pametnega.


4. Če ne bi bilo ovir, če bi ti bilo vseeno, kaj bodo rekli ljudje, kaj je tisto, kar bi »ušpičil« za svojo dušo? 

Uf! Do zdaj mi je uspelo ušpičiti kar nekaj stvari, tako da je bonus izpolnjen. Kaj pa vem … Mogoče si bom čez 5-10 let pobarval lase na sivo? Moški mojih let si puščajo bradico. Jaz si jo bom pobril. Bomo videli kaj bodo prinesla naslednja leta. Pravijo: »Bolj si star, bolj si nor!« Evo! Najboljša leta za kaj ušpičit šele prihajajo ;-)


Zapisala: Mojca Pristavec Đogić

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi