Logo MojaObčina.si

Brezovica

JUTRI
10°C
-3°C
PET.
10°C
1°C
1324

Creatusov intervju s kiparjem Pugelj Primožem

Primož. Pugelj. Kipar. Umetnik iz Vnanjih Goric. Dolgo sem odlašala s pripravo intervjuja, ker besede kar niso stekle. Kje začeti? Kako na kratko predstaviti vrtinec globine in brezkončne širine njegovega ustvarjanja? Henri Matisse, umetnik, znan po uporabi izvirnih tehnik, je nekoč dejal: »Kreativnost potrebuje pogum.«. Nisem preverila, ali Primož ve za to Matissovo izjavo, a brez dvoma živi njeno bistvo.

V njegovih monumentalnih delih je čutiti dih, čustva, celo gibanje, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ta ne bi bila v pretežnem delu iz težkih kovin in betona. V zbirki Primoževih (zdaj najbrž že neštetih) del se najdejo tudi manjše plastike in reliefi, a pri vseh se zdi, kot da se za vrhnjo plastjo, ki pogosto prikazuje podobo človeka, skriva družbeno-kritična zgodba, ki si jo umetnik želi sporočiti svetu na njemu najbolj naraven način.

1.       Primož, ko sem pregledovala fotografije tvojih del na spletu (Instagram: pugeljprimoz), sem opazila, da te neizmerno privlači človeški obraz. Velik del večinoma ogromnih skulptur namreč predstavlja obraze ljudi v različnih pozicijah, z različnimi izrazi in predvsem v različnih tehnikah. Očitno je, da obraz predstavlja pomembno platno tvojemu izražanju. V potezah obrazov lahko razberemo človekovo bistvo, njegov značaj, ali pa gre za nekaj več?

Primož: Ko sem študiral kiparstvo na ALUO v Ljubljani (v tretjem in četrtem letniku, v teh letnikih smo  imeli »proste roke«, v prejšnjih letnikih je bil poudarek na vajah o portretiranju in izdelavi figur), sem se pri končanem kipu vedno soočil s problemom, da sem povedal vso zgodbo ali ozadje. Umetnina mora izražati nekaj več kot le vizualni užitek. Prvič sem pristopil k drugačnemu načinu dela na podiplomskem študiju na IUP (Indiana University of Pennsylvania v ZDA), kjer sem se lotil raziskovanja primarnih človeških funkcij, kot so dihanje, sedenje, hoja, spanje… in jih transformiral v likovno umetnost. Takšen način dela je bil zame svež in navdihujoč, ker je bilo v njem veliko svobode in igre ter hkrati pobeg iz prej znanega razmišljanja. Izkušnja, ki me vodi do danes.

Mask, obrazov, glav, kakor jih gledalci imenujejo, sem se lotil bolj po naključju kot zavestno. Po diplomi sem dobil obisk v ateljeju in s tem prvo »pravo« naročilo. Izdelavo kipa za vrt. Gospod je izkazal veliko zaupanje v moje delo in za to sem mu neizmerno hvaležen. Posledično je nastala je prva »Maska«. Med kreiranjem tega kipa se je zgodil pomemben premik. V maski sem videl nešteto možnosti in zgodb, ki jih želim povedati.

Po številnih realiziranih maskah me je ustvarjanje pripeljalo do točke, kjer sem danes. Leto 2022 začenjam s postavitvijo skulpture na Trgu Mladinskih delovnih brigad v Ljubljani, v kateri si bodo sprehajalci na pomlad lahko potešili žejo.  V mojih delih želim napeljati opazovalca ali gledalca, da prepozna delček ali trenutek lastne izkušnje, lastnega življenja v njem. Če mi vsaj za trenutek to uspe, je moja naloga opravljena. Zame je s tem poslanstvo umetnosti zadovoljeno.

2.       Pogosto ustvarjaš velike monumentalne skulpture. Materiali, ki jih uporabljaš, so: beton, železo, poliuretan, grafit … To po moji laični oceni pomeni, da ima posamezna umetnina lahko tudi več ton. Kako tako delo sploh nastane? Kje si se izučil za »zidarja«, »varilca«, »železokrivca« …? So te tega naučili na Akademiji za likovno umetnost, na podiplomskem študiju na Univerzi v Indiani (smeh), ali pa si v tem samouk po sili razmer in želji po ustvarjanju nečesa neuničljivega?

Primož: Za doseganje popolnega rezultata v mojem poklicu se poslužujem strojev in materialov, ki so mi na voljo. Gre za prirojen občutek za rokovanje s stroji, mogoče je to tudi del talenta. Skulpturi oblikujem najprej »nevidni« del, za izvedbo katerega izbiram materiale, ki so najprimernejši za doseganje tega cilja. Včasih nastajajo prav zanimive kombinacije. Teža kipa je vedno bolj ovira kot prednost, z izbiro materialov jih sicer skušam napraviti čim lažje, kar pa ni vedno mogoče. Velikokrat kipe obešam na stene in dvigovanje ter pritrjevanje večje teže nikoli ni prijetno. Tudi s talnimi postavitvami je enostavneje rokovati, če so lažje.

Ko umetnina zapusti atelje, prične s svojim življenjem, kot otrok, ki se poda na lastno življenjsko pot. Če njegova pot že v prvem letu eksistence pripelje do ovire, potem mu je pač tako usojeno. Moja naloga in odgovornost sta, da ga pripravim na zunanje vplive, ki ga čakajo. Kip, ki je postavljen v urbanem prostoru, je seveda narejen iz materialov, ki kljubujejo danim okoliščinam. Skulptura, namenjena za v galerijo ali v muzej, pa je lahko iz čisto drugačnih materialov. A namen mojega ustvarjanja ni v tem, da skušam narediti kip neuničljiv - vsako stvar je mogoče uničiti.

3.       Na tvoji spletni strani primozpugelj.com sem zasledila tudi zavidljiv seznam nagrad, ki si jih prejel za svoje delo in razstav, tako samostojnih kot skupinskih. Razteza se od Kanade prek številnih evropskih držav, vse tja do Japonske. Nisem poznavalka, a kot laiku se mi zdi, da časi niso ravno naklonjeni umetnosti. Vsekakor so časi, ki nezmerno potrebujejo umetnost, da jim ta postavi zrcalo in hkrati pokaže pot iz slepe ulice razčlovečenja življenja, a zdi se, da se ponavljajo časi, ko so umetnike, ki niso bili te sreče, da bi jih pod svoje krilo vzel kakšen od premožnejših mecenov, životarili in bili pogosto deležni priznanja šele dolgo po svoji smrti. Kako ti vidiš/zaznavaš bivanje umetnika v sodobni družbi?

Primož: Kiparstvo je moj poklic. Zaenkrat ljudje želijo moje kipe. Ne sprašujem se, ali so časi naklonjeni umetnosti. Umetnost je vedno odraz časa. Časi so vedno primerni za umetnost. Umetnik je v položaju, da vidi čas iz druge perspektive in vedno ustvarja. Trenutno pa je tudi čas za razmislek. Vsekakor je čas premikov na vseh področjih. Zanimivo bo gledati umetnost tega obdobja v prihodnosti.

4.       Običajno v osrednjem delu intervjuja zastavim le tri vprašanja, ampak tokrat bom naredila izjemo, da vidim, če predvidevam pravi odgovor ;-) – kaj bi počel, če ne bi bil kipar?

Primož:  Rad imam hitrost in živali.


Creatusova »fil-rouge«

Za konec kot vedno sledi še nekaj vprašanj iz Creatusove »rdeče niti«, ki jih zastavimo vsakemu našemu intervjuvancu:

1.       Kje bi živel, če bi lahko živel kjerkoli? 

Kjer bi imel pogoje za ustvarjanje. Ker pa to že imam, bi raje izbiral časovna obdobja. Živel bi okoli leta 1950.  

2.       Kaj ti pomeni beseda »svoboda«?

Da lahko izbiram.

3.       Ali obstaja znana oseba (iz preteklosti ali sedanjosti in s katerega koli področja), za katero bi lahko rekel, da je tvoj vzor/idol in zakaj

Francoski umetnik Marcel Duchamp.  Duchamp je revolucionarno spremenil  tok umetnosti (Duchamp je pustil močan, sebi lasten pečat na umetnosti 20. pa tudi 21. stoletja. Pogosto je zavračal dela priznanih sodobnikov, češ da gre za dela, ki zadostijo očem, ne pa tudi našemu umu, op. a.).

4.       Če ne bi bilo ovir, če bi ti bilo vseeno, kaj bodo rekli ljudje, kaj je tisto, kar bi »ušpičili« za svojo dušo? 

Vsak mesec bi z letalom presegel zvočno hitrost.


Zapisala: Mojca Pristavec Đogić

Fotografije: Primožev arhiv

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi