Logo MojaObčina.si

Brezovica

JUTRI
25°C
14°C
NED.
26°C
14°C
2041

Intervju z Mojco Pristavec Đogić; prostovoljka in pesnica

Prostovoljka, ki v naši občini in tudi širše pomaga vsem, ki potrebujejo pomoč. Je predsednica krajevne organizacije Rdečega križa Notranje Gorice, vodja ekipe prve pomoči Občine Brezovica, članica ekipe za psihosocialno pomoč žrtvam nesreč ter članica Zavoda Creatus, v okviru katerega skupaj z ekipo entuziastov organizirajo mesečne brezplačne tematske pogovorne večere, s katerimi želijo rušiti tabuje, širiti obzorja in povezovati skupnost.

 

Mojca s svojo ekipo že leta organizira in izvaja brezplačne delavnice oživljanja in uporabe defibrilatorja ter vaje iz nudenja prve pomoči. Odzivajo se tudi na številna povabila na dogodke različnih društev in organizacij v občini s prošnjami, da za njih ali skupaj z njimi izvedejo posebej prilagojene delavnice prve pomoči. Prav tako Mojca ves čas izpostavlja dobro sodelovanje z direktorico Centra starejših občanov v Notranjih Goricah Ano Petrič, ravnateljico OŠ Brezovica Meto Trček, s prostovoljnimi gasilskimi, upokojenskimi, planinskimi, kulturnimi in študentskimi društvi ter drugimi krajevnimi organizacijami Rdečega križa in seveda svojo prijateljico in prostovoljko Barbaro Krajnc. Zaveda se namreč, da je sodelovanje precej učinkovitejši način za dosego določenega cilja kot vzporedno delovanje v različne smeri.

 

Trenutno je v ospredju njenega delovanja odzivanje na razmere, ki jih povzroča epidemija koronavirusa. Kot dolgoletna prostovoljka Rdečega križa in članica več specializiranih ekip je za Mojco v teh tednih res pestro: od merjenja temperature na mejnem prehodudo deljenja mask in pomoči nakupa potrebščin za starejše občane.

 

Glede na vse doslej zapisano ni čudno, da je bila Mojca v mesecu marcu s strani javnosti izglasovana za #vztrajam ime meseca. Kljub vsem zaposlitvam pa najde čas, da svoja čustva predstavi v verzih. Tik pred koncem lanskega leta je na vzpodbudo bralcev njenih vrstic namreč izdala knjigo poezij z naslovom »Dotik besede«.

 

Kako bi vas z enim stavkom opisali vaši prijatelji ali družina?

Na to vam jaz žal ne morem odgovoriti. Predstava o nekom je tako subjektivna stvar, da si ne bi upala govoriti v njihovem imenu (smeh).

 

Čestitke za zbirko poezije. Kdaj ste pravzaprav začeli s pisanjem pesmi?

Hvala za čestitke. Pesmi sem, kot mnogo deklet in fantov, pisala že v mladih letih. Potem desetletja nič. Enostavno jih ni bilo. Pred časom pa so se spet pojavile. Same od sebe. A vzrok je bil tokrat drugačen, kot v mladosti, ko so se na papir izlivala romantična čustva. Tokrat je bil razlog mojih rim občutek nemoči. Name se namreč pogosto obračajo posamezniki s svojimi težkimi življenjskimi zgodbami. Verjamem, da ima v resnici vsak vsaj eno, a med njimi so nekatere res krute in včasih neobvladljive. Pogosto je dovolj, da te osebe zgolj poslušam. Kadar zaradi lastne podobne izkušnje vem, o čem govorijo, si upam tudi svetovati. Dogaja se, da o njihovi zgodbi razmišljam še dolgo po pogovoru. Včasih me misel nanj prebudi celo sredi noči. Tega pravzaprav ne znam razložiti, a nasvet, ki bi jim ga želela sporočiti, se mi v glavi izpiše v verzih. Sprva v precej nepovezanih, potem pa, ko jih zapišem na papir in malo premečem, postanejo pesem.

 

Kako ste prišli na idejo, da bi lahko to postala knjiga, in s kakšnimi težavami ste se morda soočili?

Na idejo so pravzaprav prišli drugi (smeh). Kljub vsemu delu na sebi namreč še vedno nisem človek, ki bi ravno trdno verjel v svojo vrednost. Zato je bilo potrebnih kar nekaj »brc v rit«, da sem se vrgla v neznano. Pesmi sem sicer sproti objavljala na družbenem omrežju, z upanjem, da jih bodo osebe, ki so jim namenjene, prebrale. Veste, ne domišljam si, da je moj odgovor na stiske oseb, ki se obračajo name, vedno pravi. Zato si ga tudi ne drznem vsiljevati. Vseeno pa želim na nek »mehek« način posredovati moja razmišljanja in rešitve, ki bi morda v tisti situaciji delovale zame. In potem je od bralca odvisno, ali bo iz pesmi kaj vzel ali ne. Povsem brez pritiska, le z dobrimi željami.

 

Kakšen je bil odziv ob izidu, ste pričakovali, da bo tak?

Odziv je bil pravzaprav prav neverjeten. Naklada, ki smo si jo lahko pri Zavodu Creatus privoščili (100 izvodov), je pošla v dveh tednih. Izpostaviti pa moram, da sem določen delež izvodov podarila osebam, za katere se mi je zdelo, da bi jim moje pesmi olajšale stisko, pa si knjižice sicer ne bi mogli privoščiti. Drugače pa je bila zbirka na voljo v zameno za simbolično donacijo našemu Zavodu, ki organizira brezplačne večere z uglednimi gosti.

 

O čem pesmi pravzaprav govorijo?

Odgovorjeno zgoraj ali pa če na to odgovorim kar z eno izmed njih:

Razprta krila

 

Sključenih ramen čepiš v temnemu prostoru,

ne upaš se približati spuščenemu zastoru.

 

Veš, da za njim so vrata do širnega sveta,

a ne verjameš, da bi mu ti lahko kos bila.

 

Se bojiš razpreti svoja od strahu zakrnela krila,

se bojiš, da jih boš po vsem tem času zlomila?

 

Čemú ti bodo krila, zvita pod plaščem previdnosti,

zakaj se skrivaš pod težkim ogrinjalom nevidnosti?

 

Zaprta krila so kot v dušo zakopane želje,

kot neizrečene misli, kot zlagano veselje.

 

Dvigni zastor in zakorakaj po odru življenja,

ne boj se plenilcev, ne boj se trpljenja.

 

Vse, kar si želiš, je na drugi strani tega strahu,

zaradi katerega so tvoja krila zdaj polna prahu.

 

Razpri jih pogumno, zamahni z njimi v modro nebo,

naj začutijo veter, ki jih dvigne nad vse, kar je grdo.

 

Ko ti enkrat uspe razpreti svoja čudovita angelska krila,

je ni stvari na tem svetu, pred katero bi se ti še kdaj skrila.

 

Kaj je bil povod za to, da ste se začeli ukvarjati s prostovoljstvom, in kdaj je bilo to?

S prostovoljstvom se pravzaprav ukvarjam, odkar pomnim. A bika sem zares prijela za roge mislim da leta 2012 ali 2013, ko je k meni pristopil oče Miro Pristavec, ki je bil takrat predsednik naše krajevne organizacije Rdečega križa, in mi žalosten pokazal dopis.V njem ga je OZRK Ljubljana obvestilo, da zaradi zaključka takratnega mehanizma pomoči EU nekaj čas ne bo na voljo humanitarnih prehranskih paketov. Takrat smo s še nekaj sokrajani zavihali rokave in organizirali akcijo zbiranja pomoči. Od te akcije dalje pa se je naše sodelovanje občanov in njihovo odzivanje na različne nujne situacije le še stopnjevalo. Neverjeten je bil na primer tudi njihov odziv v času begunske krize, ko smo za ljudi, ki so bežali pred vojno, zbrali kar nekaj kombijev pomoči.

 

Kako ob vsem delu in pomoči najdete čas zase?

Čas, ko delujem kot prostovoljka, je pravzaprav čas zame. To je preprosto v meni in mora ven. Raje pa me ne vprašajte, kako najdem čas za prijatelje in družino. To vprašanje bi me predvsem v zadnjih tednih, ko se iz ure v uro odzivamo na »koronakrizo«, spravilo v precejšnjo zadrego (smeh).

 

Kaj vam da energijo in moč, kadar vam slednje primanjkuje?

Priznam: tudi jaz včasih padem. Predvsem takrat, ko dobim občutek, da energijo mečem v »črno luknjo«, ker stiskam okoli mene ne videti konca. Sicer pa mi osebe, ki jim tako ali drugače pomagamo, dajejo energijo nazaj. Jemljejo mi jo predvsem ljudje, ki vedno najdejo čas in razloge za kritiziranje, sami pa ne naredijo nič, da bi se situacija, ki jo kritizirajo, spremenila. V takih primerih spet vskoči moja Barbara, ki ima v glavi vedno pripravljen seznam učinkovitih motivacijskih modrosti (smeh).  Poleg tega je narava zagotovo moje zatočišče »stran od ponorelega sveta«. Seveda pa mi mož, hči in naša psička Lexi s svojo toplino »zameglijo« pogled na vse grdo na tem svetu. Ko sem z njimi, je moj svet lep.

 

Kateri novi izzivi vas čakajo te dni in morda še kasneje v prihodnosti, razmišljate morda o kakšni novi knjigi poezij ali čem podobnem?

Hmmm … Kljub temu, da karakterno sicer stremim k varnosti in se skušam izogniti neprijetnim presenečenjem v prihodnosti, to čim bolj načrtovati, so me življenjske izkušnje pripeljale do zavesti, da vsega nima smisla načrtovati. Na koncu boš vedno pristal tam, kjer v tistem trenutku moraš biti, z ljudmi, ki so del tistega trenutka, in delal tisto, kar bo takrat potrebno. Nova knjiga poezij? Morda. Če bo po njej potreba (smeh).

 

Mojci se zahvaljujemo, da si je v tem času, ko je še bolj zaposlena kot običajno, vzela čas za odgovor na par vprašanj. Želimo ji veliko sreče in da še naprej z veseljem opravlja izbrane izzive.

 

Eva Povirk

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Oglejte si tudi