Ela je fotografinja, snemalka, slikarka, veterinarska tehnica, jadralka, okoljevarstvenica, aktivistka, prostovoljka, popotnica in Mladi up 2020. Več o njej pa bomo izvedeli v intervjuju.

Kako bi se opisala v treh besedah?

Na videz preprosto vprašanje, a v resnici pravi izziv. Zagotovo bi rekla zelo trmasta in kreativna. Za tretjo in hkrati tisto, ki jo je najtežje izbrati, pa bi se v tem trenutku odločila za besedo humanitarno.

Letos si postala ena izmed zmagovalcev Mladi upi. Kaj ti pomeni ta nagrada in naziv?

Precej sem bila presenečena s prebojem med finaliste, zmaga pa je prinesla veliko veselja. Seveda prinaša tudi nekaj odgovornosti in visoka pričakovanja po novih rezultatih. Vesela sem, da se med veliko večino športnikov in glasbenikov uveljavljajo tudi umetniki in znanstveniki drugih smeri. Letos sem postala tudi prva nagrajena fotografinja v zgodovini razpisa. Močno upam, da bo to spodbudilo še druge mlade talente. Vsem nagrajencem je v veliko pomoč finančna podpora, a kljub temu je zmaga velika potrditev, da smo na pravi poti.

Kaj te je začelo povezovati z umetnostjo, fotografijo in kdaj se je ta »pot« začela?

Že v vrtcu sem bila zelo samosvoj otrok, zelo rada sem preučevala objekte in opazovala raznolike stvari, ki so se stalno dogajale v moji okolici. Takrat sem začela z branjem, pisanjem, predvsem pa risanjem. Vedno me je zanimalo, kako in zakaj se stvari dogajajo, in največje veselje sem našla v malenkostih, ki jih je zlahka zgrešiti. Za sedmi rojstni dan sem od staršev dobila svoj prvi mali fotoaparat, ki je šel v vsak žep. Od takrat pa zamenjala že nekaj večjih naprav, ki potrebujejo že svoj nahrbtnik.

Kateri so tvoji najljubši motivi pri risanju in slikanju?

Začela sem z risanjem konjev. Živali so bile vedno moja velika ljubezen, zato sem tudi izbrala srednjo veterinarsko šolo. V začetku ustvarjanja seveda živali niso bile proporcionalno pravilne, sedaj pa na velike formate ali stene rišem študije v naravni velikosti. Že pet let hodim tudi v likovno šolo, kjer rišemo žive modele. Najraje ustvarjam študije človeškega telesa, čeprav lahko hitro izgubiš živce, še posebej pri risanju rok (smeh). Kljub temu, da se izboljšujem, mi je še vedno največji izziv ujeti karakter portreta. Narisati cel obraz v razmerju in po pravilih anatomije je lahko na koncu popolnoma brezpredmetno, če neka podrobnost za milimeter ni pod pravim kotom. Mimogrede se izgubi vsa osebnost na papirju in zelo težko je ugotoviti, zakaj to ni ista oseba kot ta, ki sedi pred teboj.

Za seboj imaš že številna potovanja. Katera je najbolj nepozabna stvar, ki se ti je zgodila?

Takih je pa veliko. Nekatere so prijetne, druge ne, nedvomno pa nepozabne. Na koncu tretjega letnika srednje šole sem se odpravila za pet tednov peš čez Lofotske otoke na Norveškem, približno 300 kilometrov. Vsak dan sem divje kampirala in hodila z vso opremo v nahrbtniku. V odročnem hostlu sem po naključju srečala prostovoljce neprofitne organizacije in nato z njimi jadrala še bolj severno do Tromsa. Popolnoma sem se zaljubila v jadranje in trenutno tudi opravljam izpit za voditelja čolna. Na istem potovanju sem se sama odpravila na kratek večeren sprehod v hribe in se izgubila precej visoko v gorah, sama na vrhu ob deseti uri zvečer. Nazaj sem prišla šele ob enih zjutraj po šestih urah hoje. Imela sem srečo, da je poleti na severu še vedno svetlo sredi noči zaradi arktičnega sonca. Bila je to nespametna odločitev, ampak fotografije so uspele (smeh). Lani, ko sem se vračala domov s trimesečnega potovanja, je bilo letališče čez noč zaprto, zato sem se odločila prenočiti v šotoru par kilometrov iz mesta. September pri nas je še kar prijetno topel, kar pa prav gotovo ne velja za kraje nad arktičnim krogom, tam nočne temperature kar hitro padejo pod ničlo. Sredi noči so nad mojim šotorom plesale luči severnega sija in z zmrznjenimi prsti mi je uspelo posneti nekaj fotografij, me pa še nikoli v življenju ni tako zelo zeblo kot takrat.

Kako si zbrala pogum, da si se na pot podala sama?

Ko sem začela potovati, se obremenjevala s tem, da se na pot odpravljam sama. Morda bi me moralo vsaj malo skrbeti, saj nisem imela nič izkušenj. Lahko sem precej naivna, kadar si nekaj zelo želim. Velikokrat sem slišala, kako sem pogumna, v resnici pa sem si samo tako zelo želela končno odpraviti, da nisem pomislila na strah. Običajno pride strah za teboj. Lahko bi rekli, da je moj moto pred odhodom: »najprej greš in z vsem ostalim se bomo ukvarjali pozneje«.

Koliko časa si bila največ zdoma?

Zaenkrat najdlje skupaj tri mesece. Če ne bi bilo korone in ukrepov, bi bila prav zdaj na potovanju okrog sveta, zdoma bi bila petnajst mesecev. Ti načrti so za sedaj na čakanju, počakajmo, da bodo razmere bolj primerne za tak podvig.

Praviš, da si peš prehodila tristo kilometrov na Norveškem in vsak dan spala v šotoru. Kako pa je to izgledalo?

Tja sem odletela popolnoma nepripravljena z izjemno starim sposojenim nahrbtnikom. S seboj sem imela vso opremo za kampiranje, nosila sem vso hrano in vodo za več dni, skoraj nič prostora ni ostalo za oblačila. Vse skupaj je tehtalo približno 25 kilogramov s fotografsko opremo. Nisem imela nobenih izkušenj, sem se pa naučila veliko o iznajdljivosti (smeh). Veliko noči me je zeblo, sem pa vsak večer spala na drugem kraju; od gora z dih jemajočim razgledom pa do peščene plaže ob morju. Spati je bilo pravzaprav kar velik izziv, ker je ponoči tako zelo svetlo. Na potovanjih se zgodi ogromno stvari, neko jutro sem se zaradi visoke plime zbudila na otoku, ki je bil zvečer še polotok, zanimivi prebivalci in popotniki, ki sem jih spoznala, huda neurja z vetrom, ki bi skoraj odpihnili šotor in mene, …

Kako to, da si se znašla v okoljevarstvu?

Vsi vemo kakšna je trenutna situacija okrog sveta; spremembe podnebja, vse več naravnih katastrof, prenaseljenost, uničevanje naravnih virov, izumiranje ogroženih živali, povsod smeti in plastika. Težko si je predstavljati, če ne vidiš na lastne oči. V neprofitno organizacijo »In The Same Boat« iz Norveške sem prišla popolnoma naključno in z njimi delam kot prostovoljka in fotografinja že dve leti. Nikoli nisem niti pomislila, da je celo na Norveškem, v eni najlepših, divjih in zelenih držav na svetu toliko smeti. Vsak dan smo odnašali po tri do pet ton smeti. Bilo je nepozabno, od novih prijateljev, jadranja in dela. Ugotovila sem, kako zelo pomembno je delati nekaj, kar te napolni s ponosom, zadovoljstvom in pomeni pozitivno spremembo.

Kako potekajo akcije v takšni organizaciji in kakšna je razlika glede na akcije doma?

V Sloveniji čistilne akcije potekajo tako, da dobiš par vreč in pobiralno palčko. Na Norveškem dobiš komplet nepremočljivih oblačil, več parov rokavic, rešilni jopič, VHF radio in nož. Vse, kar smo pobirali, je bilo težko in delo nasploh je bilo zelo fizično naporno. Živeli smo skupaj na jadrnicah, smeti pa smo prenašali in pobirali po obalah z manjšimi motornimi čolni. Le ti so izdelani tako, da plujejo v plitvi vodi ter prenašajo več ton težke tovore. Večina teh krajev je nedostopnih. Večkrat se je zgodilo, da niti reševalne ladje niso mogle doseči obale zaradi premočnih tokov in vetra. Včasih smo kakšen čoln malo opraskali, izgubili sidro in skoraj še kakšnega člana ekipe, nam je pa vseeno na koncu uspelo. Na Norveškem, kjer je ribištvo še vedno izjemno uveljavljeno, je večina smeti izgubljena ali odvržena ribiška oprema. Na tisoče boj, vrvi in mrež, ki jih z leti prekrije zemlja, nam je povzročalo ogromno težav. Od sto do tisoč kilogramov težke boje in bokobrane smo vsi prostovoljci, motorne ladje in žerjavi premikali, včasih celo sredi noči.

Potovanja so lahko zelo draga, kako pa jih ti financiraš?

Vsak lahko potuje, če je le želja dovolj velika. Stroški seveda vedno nastanejo, vendar se ti lahko zmanjšajo, če se le znajdemo. V današnjem svetu je toliko različnih možnosti, od prostovoljstva, kjer je edina stvar, ki jo je treba kriti prevoz. Kjerkoli na svetu lahko živite nadvse zanimivo in delavno življenje z lokalnimi prebivalci brez stroškov. Prostovoljstvo tudi ni samo za mlade! Na moji zadnji izkušnji smo mladi delali ob boku 65 letnega gospoda, ki je upokojen pilot. Za avanturiste pa divje kampiranje in transport peš ali s kolesom. Ena izmed stvari, ki se zelo obnese, je dolgoročno varčevanje. Še nikoli mi ni bilo žal, da sem raje kaj prihranila.

Oseba ali osebe, ki te navdihujejo, tvoji vzorniki?

Imam zelo veliko vzornikov. V najljubših pet bi uvrstila fotografski par, ki se bori za zaščito oceanov in morskih živali, še posebej Antarktike; to sta Christina Mittermeier in Paul Nicklen. Naslednji je kalifornijski fotograf, zaljubljen v Islandijo in fotografiranje v ekstremnih pogojih Chris Burkard. Potem naš legendarni Arne Hodalič in jadralka, ki je ustanovila prvo žensko ekipo v zgodovini najdaljše regate na svetu Volvo Ocean Race-Tracy Edwards. Še nekaj oseb, ki jih prav tako obožujem, so Ciril Jazbec, Jimmy Chin, Renan Oztuk, Cory Richards, Esther Horvath, Bertie Gregory, Mike Horn, Ami Vitale, David Attenborough, Keith Ladzinski, Steve McCurry, Madison Stewart in še bi lahko naštevala.

Eli se zahvaljujemo za intervju in ji želimo še veliko ustvarjalnosti, potovanj, navdušenih prigod ter uspeha.

Eva Povirk