Logo MojaObčina.si
DANES
12°C
8°C
JUTRI
19°C
7°C
Oceni objavo

Creatusov intervju z umetniško dušo Danielo Nebec

»Nam nevidne povezave imenujemo naključja. A »korenine« se srečujejo pod zemljo.«, je nekoč izjavila pisateljica Charlotte Armstrong Lewi. Tako bi lahko v eni misli zgoščeno predstavila splet okoliščin, ki je ustvaril »povezavo« med menoj in gospo Danielo Nebec. V roke ji je namreč prišla moja pesniška zbirka in gospa s takrat 95-letnimi življenjskimi izkušnjami si je želela spoznati avtorico. A ko spoznaš njo, pravzaprav spoznaš vrelec močne energije, ki se na »površju« kaže v obliki globoko povednih pesmi in slik, ki odražajo njeno dojemanje okolja ter z nalezljivim nasmehom. Daniela namreč piše pesmi. In riše. In razmišlja o življenju. Globoko.

Daniela je dokaz, da kreativnost ne pozna meja. Ne zgolj fizičnih. Tudi dimenzija časa ji je tuja.

Ta intervju je nastal na njen 96 rojstni dan. Med drugim mi je povedala, da je jezna sama nase. Ko sem jo vprašala, zakaj, je kar izbruhnilo iz nje: »Danes je en mesec, odkar sem zbolela za covid-19, pa še vedno nisem dobro!«.

Ker si že nekaj časa »nalivava čistega vina«, sem jo hotela »potolažiti« z nekoliko kontradiktorno modrostjo: »Ampak Daniela, daj si čas, 96 let imaš…«. Ona pa nazaj: »Ah, kaj! To še sto ni!«. 

1.    Daniela, lahko bi rekla, da sva bili druga drugi predstavljeni najprej skozi pesmi in šele potem »v živo«. V resnici sva se na tak način druga drugi »razgalili«, še preden sva se zares spoznali, kajne?

Daniela: Res je. Bolj ko ne po naključju mi je v roke prišla tvoja pesniška zbirka Dotik besede, ki jo imam o takrat vedno pri roki. Ko potrebujem, iz nje preberem pesem in pogled na svet je vsaj za nekaj trenutkov bolj jasen in nekoliko lepši. Skozi tvoje pesmi sem videla tvojo dušo, a zelo sem si želela tudi osebno spoznati obraz izza teh pesmi.

Eno od najinih »naključij«, ki si jih omenila v uvodu, je tudi to, da sva obe svojo prvo pesniško zbirko objavili v letu 2019. Jaz sem te s svojo Naivo prehitela le za nekaj mesecev :-)

2.    Res je. In tudi jaz sem te najprej spoznala preko tvojih pesmi, ki so pravzaprav impresionistične izpovedi, ki jih je napisalo življenje. Ob prebiranju njihovih vrstic se mi na trenutke zazdi, kot bi v rokah držala neprecenljiv priročnik življenja, ki z nežnimi stihi drugo za drugo niza kot nož ostre modrosti, ki izhajajo iz tvojih lastnih izkušenj. Zdi se, kot bi želela s svojimi pesmimi bralcu prihraniti trpke izkušnje in ga nežno popeljati preko ostrih čeri življenja neposredno v varen pristan spoznanj.

Daniela: Vesela sem, če imajo moje pesmi tak učinek. Pravzaprav z njimi res pripovedujem, kaj sem doslej doživela, pa tudi kaj vse bi še rada izkusila. Bralcu bi pa predvsem rada položila na srce, naj z vsemi močmi zagrabi priložnosti, ki mu jih ponuja življenje. Naj ga užije z vsem srcem, ne glede na leta, ne glede na okoliščine. Dovolj sem stara, da lahko svetujem: «Ne zamudi ničesar v življenju!«. Res je, da se na tak način človek kar pogosto opeče, in priznam, nekatere izmed mojih opeklin so bile zelo hude, a ko danes pogledam nazaj, mi ni žal. Vse je bilo tako, kot je moralo biti.

3.    A pesmi niso tvoj edini način izražanja oz. komuniciranja. V tebi se skriva tudi talent ustvarjanja podob. Je tudi ta je na površje prišel šele v zadnjih letih, ali pa je le za nekaj časa poniknil in se sedaj spet vrnil?

Daniela: Ha! Rišem od letos poleti. V Domu starejših občanov, ki je zadnjih devet let moj dom, je bila organizirana delavnica risanja in sem šla (op. a.: to je najbrž posledica prej omenjene modrosti – izkoristi vse, kar ti življene ponuja ;-) ). In v svoje veliko presenečenje sem odkrila, da moje roke v sebi skrivajo podobe, ki si jih močno želijo spraviti na platno. Od takrat (tudi) rišem. Ravno danes sta me sin in snaha razveselila z rojstnodnevnim darilom – z novo zalogo platen in obsežno paleto akrilnih barv. Me že srbijo dlani. Ha, ha, ha.

Na misel mi je prišlo, da imam to morda v genih, saj vem vsaj za enega slikarja v našem rodu, in sicer po mamini strani – bratranca Florisa Oblaka. Malo pa je zagotovo kriva tudi trma. Na hodnikih našega doma je obešeno več slik. Ena, slika akademskega slikarja Janeza Kovačiča, mi je še posebej ljuba. In ker je drugače nisem mogla imeti, sem si jo naslikala sama ;-) . O njej sem napisala tudi pesem, objavljeno v moji prvi zbirki pod naslovom »Bilo je nekoč«.

Po preboleli koroni imam občutek, da moje misli še niso take kot prej, in pesmi mi gredo težje iz glave (»Korona, ta neusmiljena pošast, šele ko jo preboliš, jo spoznaš.«).

Hkrati pa se mi zdi, kot da bi sedaj skozi risanje moje pesmi pravzaprav dobile barve. Poleg tega se mi jih je od zadnje zbirke nabralo že toliko novih, ki kličejo po tem, da bi jih izpustila v svet, da moram najprej poskrbeti zanje. Z velikim veseljem sporočam, da so trenutno v tisku :-) . Tako da je vse v redu.

 

Creatusova »fil-rouge«

Za konec še nekaj vprašanj iz Creatusove »rdeče niti«, katerih odgovori naše intervjuvance prikažejo v še bolj osebni luči:

1.    Kje bi živela, če bi lahko živela kjer koli?

Zagotovo ob morju, med valovi in galebi. Zame je to raj na zemlji. Poljube med prihajajočimi in odhajajočimi valovi pod večernim soncem bi lahko opazovala v neskončnost.

2. Kaj ti pomeni beseda »svoboda«?

Duševni mir. Včasih sem sama kriva, da ga nimam. In potem sem spet jezna nase, ker se tega zavedam, pa ne zmorem preko.

3. Ali obstaja znana oseba (iz preteklosti ali sedanjosti in s katerega koli področja), za katero bi lahko rekla, da je tvoj vzor/idol, in zakaj? 

Ne. Najbrž zato, ker sem vedno hotela sama vse izkusiti. Nisem človek, ki bi se zadovoljil z izkušnjami drugih.

4. Če ne bi bilo ovir, če bi ti bilo vseeno, kaj bodo rekli ljudje, kaj je tisto, kar bi »ušpičila« za svojo dušo? 

Šla bi v center Ljubljane, zavila v trgovino Emporium, si kupila cunjice za mlada dekleta in šla na sprehod po Ljubljani. Še prej pa bi zaplesala po zgodovinskih stopnicah te čudovite zgradbe, ki sedaj mimoidočim ponuja pisana oblačila. Zaplesala kot nekoč ...

 

Ker vstopamo v praznični čas, je tu za konec še Danielino novoletno voščilo:

»Z dobrimi mislimi vam želim, naj vam uspe dostojno in zadovoljno življenje.«

 

Zapisala: Mojca Pristavec Đogić


Fotografije: Ana Petrič in Mojca Pristavec Đogić

Oglejte si tudi