Ko govorimo o lažnih novicah (angl. fake news), mislimo na lažne, pogosto senzacionalistične informacije, ki se širijo pod krinko novinarskega poročanja. Videti so kot novice, delujejo kot novice, delijo se kot novice, ampak niso novice – so laži. Pripravljene so z namenom podrejanja javnosti za dosego lastnih ciljev oziroma interesov, največkrat finančnih ali političnih. Skrb zbujajoč je podatek, da kar 80 odstotkov uporabnikov spleta ne loči med resničnimi in lažnimi novicami. Večinoma smo prepričani, da je novica verodostojna, če vključuje veliko vsebinskih podrobnosti, fotografijo ali če ima naveden vir informacije. Toda to ni nujno dovolj. Danes obstajajo podjetja, ki se ukvarjajo izključno s pisanjem lažnih novic in imajo način novinarskega dela tako premišljen, da so vsebine, ki jih objavljajo, prepričljive, tudi če so neresnične. Življenje v digitalni dobi prinaša mnoge prednosti. Pa tudi mnoge zanke. Vsakodnevna zasutost z informacijami nas sili v površno spremljanje medijev in povzroča, da poleg prinašalcev kakovostnih in za nas pomembnih informacij kot medije razumemo vse, kar nas informira. Podatki razkrivajo, da kar polovica aktivnih državljanov vse svoje informacije pridobiva na Facebooku. Da bi ohranili lastno zavest, se moramo nujno naučiti ločevati prave od lažnih novic. Kako to storimo, smo izvedeli v predavanju.

V tempu življenja, ko je hitrost vplivnejša od resnice, je težko pričakovati, da bo vsak uporabnik medijev pri vsaki od novic uspešno prepoznal, kaj je resnično in kaj lažno. Zato je še bolj nujno, da ukrepamo kot družba. V luči uvida, kako mediji vplivajo na naše življenje in medsebojne odnose, se moramo truditi za privzgojitev medijske pismenosti posameznika. Za zdaj smo pri tem šibki, kar pa pomeni le, da imamo ogromno možnosti za izboljšanje stanja.

Besedilo: Mojca Štruc
Fotografije: Darko Naraglav