Med izstopajoče posebnosti sodi ganjk. Prvotno je bil lesen s preprosto ograjo iz navadnih pokončno postavljenih smrekovih dilj, brez posebnih dodatkov in lišpa, značilnega za severne sosede. Naši ganjki zaradi tega sploh niso bili puščobni! Nasprotno, bili so polni življenja in živahnega dogajanja. Ob tramovih ostrešja so gnezdile lastvrce, ki so spadale k hiši. V zgodnji jeseni, preden so odletle na jug, so se zbirale in zasedle vse drote električne napeljave. Konec zime so se vrnile domov in prinesle pomlad. V ptičnicah so peli štiglci, kanarčki in drugi ptički, tudi kakšna druga živalca ni bila redek pojav. Na koncu večine ganjkov je bil lajben, pod njim je bil vhod v štalo ali klet, zraven je bila tasa drouw za sproti in čolja za cepiti baklo. Zraven ganjka je bil burf po katerem so z wrha spuščali futer za živino. Pod štenjgami pa je bil dostikrat kulet za kuoce. Na gajnkih so se sušile kite penul, ker suoj cajt so na naših poljih imeli veliko sirka in tudi mlinov je bilo kar nekaj. Buženje penul je bila odlična prilika za druženje, pripovedovale so se pravce, vaške zgodbe in pšade, zapelo se je stare domače pesmi, kajšn štamperele šnopca pa je sploh prispeval k razpoloženju. Štruceljne se je ponucalo za zakuriti pejč na kateri so posedali v dolgih zimskih večerih. Na štenjgah in ganjkih niso manjkale rože, ki so lepo uspevale, posajene v praznih piksnah od marmelade, kumarc ali konšerve.

Obvezno pa ganjk ni mogel biti bez binike, ki se je razpletala po ganjku in naprej proti ostrešju. Delala je blagodejno senco, v kateri so po kosilu na klopi ukradli kajšn moment počitka in spili kofe, preden so spet šli za delom. Pretežno je rasla samorodna izabela, iz katere niso delali vina, pač pa so le mimogrede snedli osvežilni grozd, ostalo so popucali ptički in druge živalce, neredko je bilo tudi pozimi videti grozde, ki so nepobrani občemeli na biniki.

Na ganjk so vodile lesene štenjge, z njega na wrh pa zelo strme lejtre po katerih so na koncu dneva, preden se je stemnilo in se je vsaj za silo shladilo, na hrbtih znosili kar so tega dne spravili do doma. V rjuhe so zbasali pol kvintala in več sena ali utawe in jih fejst zapeli s knejbelni. Zmatranim možem na koncu dneva znositi po dvajset in več rjuh sena sploh ni bilo ajnfoh in ni bil gejc. Sčasoma so si pomagali s špulami in preko njih cugali rjuhe na wrh. Ko so se uveljavili puhalniki, pa spravilo futra na vrh ni bila več huda martra.

Prezidave so korenito posegle v podobo in namen ganjka. Lesene so zamenjali zidani, štenge so bile iz kamna ali granilije, ograje zidane in kovinske. V šestdesetih letih, ko so se v hiše mrzlično vgrajevala stranišča na izplakovanje in kopalnice, je bilo to največkrat narejeno na ganjku. Razen v vasi Čezsoča, ki ni sledila dogajanju, saj ji je do pomladi 1966 grozil žalosten konec v bovškem jezeru. Veliko ganjkov je bilo zastekljenih in zaprtih tako da so postali vetrolov in polagoma je izginjala tudi binika. Zlasti obnove po nedavnih potresih so ji zadale dokončen udarec in danes kraljico ganjkov, biniko, le še redko srečamo na hišah na bovškem.

Med tistimi, ki je takšna kot nekoč, je »Štefnuwa binika«, ki  je hud udarec preživela že leta 1936. Ko je zagorela sosednja »Padrjuwa« hiša s katero sta imeli skupno steno, je do tal pogorela tudi »Štefnuwa«. Od nje ni ostalo nič, edino binika si je opomogla in krasi ganjk novozgrajene hiše vse do danes. Zdajšnji gospodar Robert Leiler je pri potresni obnovi vztrajal, da binika ostane in ni dovolil, da bi jo odstranili. Njegova hiša je tudi edina v Bovcu, ki je ohranila prvotno namembnost. Spodaj je hlev v katerem je nekaj repov govedi, nad stanovanjskim delom je na wrhu spravljen futer za živino. Binika lepo opleta gank in gelejnder in je v ponos gospodarju, ko vzbuja zanimanje turistov, ki se radi ustavijo in naredijo fotografijo za spomin.

Slovarček buških besed:

Buški ganjk – bovški gank

Wrh, hrame – podstrešje

Futer – krma

Dilja – deska

Lastvrca – lastovka

Drot - žica

Štiglc – lišček

Lajben – stranišče na štrbunk

Štala - hlev

Tasa - skladovnica

Drouwa – drva

Čuolja – tnalo

Bakla – trske

Burf – jašek za spuščanje sena

Štenjge – stopnice

Kulet za kuoce – svinjak

Penula – koruzni storž

Suoj cajt – nekoč

Sirk - koruza

Buženje penul – luščenje koruznih storžev

Pšada – čenča, kvanta

Štamperle - šilce

Šnopc - žganje

Štruceljni – storži brez zrnja

Pejč – krušna peč

Piksna – konzerva

Konšerva – paradižnikova omaka

Binika – trta

Kajšn moment – trenutek

Kofe – kava

Snedli – pojedli

Popucali - počistili

Lejtre – lestev

Kvintal – stot (100 kg)

Fejst - močno

Knejbl – lesen kavelj na vrvi

Ajnfoh – enostavno

Gejc - šala

Špula – škripec

Cugati – vleči preko škripca

Martra - trpljenje

Gelejnder – ograja ob stopnišč