Čas naredi svoje in velikonočni potres zanesljivo tone v pozabo, vendar pa se zdrznem in zgrozim vsakokrat, ko preberem ali slišim nemarno in nesramno navedbo, da je bil dobrotres! Za nekaj tistih, ki so si napolnili žepe, je verjetno res bil, za večino vseh, ki so v trenutku izgubili svoj dom in utečen življenski ritem, pa niti pod razno ne! To potrjujejo nekatere tudi nekatere značilnosti in dogodki, ki so se odvijali v ozadju, ki niso bili na očeh javnosti in so manj poznani ali pa sploh ne.
Interventna faza je postala zgled
V interventi fazi, ki je postala zgled za celotno našo deželo, so se izkazale vse službe zaščite in varovanja s požrtvovalnem in učinkovitim delovanjem. Vsi, od gasilcev naprej, so si zaslužili našo hvaležnost in spoštovanje.
Pravičen model obnove ni imel možnosti
Sledilo je oblikovanje koncepta odprave posledic potresa, ki naj bi temeljil na solidarnosti in pravično pomagal vsem oškodovancem. Posebeni zakon (lex specialis) naj bi določil pravila igre za gradbeno, finančno, socialno, razvojno in druga področja. Pri tej zahtevni nalogi je bilo spočetka sodelovanje lokalne in državne ravni spodbudno. Domačini smo bili prepričani, da lahko Ministrstvu za okolje in prostor, ki je bilo odgovorno za odpravo posledic potresa, veliko pomagamo, ker najbolje poznamo svoje okolje in so realna dejstva in podatki nujna in obvezna podlaga za uspešno obnovo in odpravo posledic naravne nesreče. Naše pobude in predlogi so bili najprej sprejeti naklonjeno, vendar pa se je kmalu pokazalo, da jo pristojno ministrstvo ubira svojo pot. Prevladalo je prepričanje, da se večine logičnih, smiselnih in ugodnih rešitev, ne da izvesti in jih ni možno uporabiti in izpeljati, zato smo na občini sklenili, da sami pripravimo »potresni zakon«. Kot predsednik občinskega sveta (funkcijo so po prvem mandatu reformirane lokalne samouprave ukinili) sem vodil malo številno delovno skupino, ki je zavihala rokave in se zagnano lotila dela. Njeno »možgansko viharjenje« je spravilo na dan ogromno idej in zamisli in nekatere so bile takšne, da bi morale biti vgrajene v sistemske rešitve za odpravo posledic naravnih nesreč. V slabem mesecu dni smo pripravili osnutek potresnega zakona in se odločili, da ga vložimo v državnozborsko proceduro. Tega pa nismo naredili, saj smo naivno nasedli obljubam ministra in njegovih sodelavcev, da bodo upoštevali večino naših predlogov in je bolje, da zakon v postopek vloži vlada. Konec maja 1998 je bil sprejet Zakon o popotresni obnovi objektov in spodbujanju razvoja v Posočju (ZPOOSRP), v katerem pa o naših pobudah ni bilo ne duha ne sluha. Med drugim je bilo obljubljeno, da bo zakon razumljiv in pregleden in bo izdana brošura s pojasnili, tako da bo vsak oškodovanec lahko izračunal kakšna pomoč mu pripada. Nič od tega! Nasprotno! V zakonu so se znašle različne bolj ali manj zapletene formule, ki so določale številne omejitvene pogoje in izračun državne pomoči je delala samo ena oseba – državni sekretar!
Solidarnost ali biznis
Zakon je zabetoniral povsem zgrešen koncept popotresne obnove in namesto solidarnosti je prevladal biznis za izbrane, ki so ga večinsko plačali prizadeti potresniki. Odgovorni so na vse pretege hvalili vsiljeno popotresno obnovo in šli so celo tako daleč, da so samodopadljivo in prevzetno trdili, da bi lahko Evropo učili, kako se odpravljajo posledice rušilnega potresa. Toda julijski potres v letu 2004 je pokazal, da temu niti približno ni bilo tako, saj je bilo potrebno porušiti in na novo zgraditi več kot 150 objektov, obnovljenih na predpisani in obvezni način.
Cilj obnove objektov ni bila vselitev
Oglejmo si nekaj pogruntavščin, ki so prizadele večino v potresu oškodovanih prebivalcev. Financiranje popotresne obnove oziroma državna pomoč naj bi bila sestavljena iz 1/3 nepovratnih sredstev, 1/3 ugodnega posojila in 1/3 lastnih sredstev oškodovanca, kakor da posojilo ni bilo njegovo breme. V resnici so bili tretjine nepovratnih sredstev deležni le oškodovanci, ki so imeli manj poškodovane objekte, večina pa je dosegla 16 odstotkov ali največ 20 odstotkov nepovratnih sredstev. Vedeti pa moramo, da je državna pomoč veljala samo za S-projekt! To je
pomenilo, da so bili poškodovani objekti obnovljeni ali na novo zgrajeni do tako imenovane podaljšane tretje gradbene faze. Objekt je bil pod streho z vgrajenim stavbnim pohištvom in dokončano fasado. Znotraj so bile samo grobe instalacije in objekt ni bil uporaben oziroma vseljiv. V statistiki pa je bil odkljukan kot zaključen, čeprav je bilo za dokončanje do vselitve potebna še približno ena tretjina denarja. Cilj popotresne obnove je bil S-projekt in ne vselitev brezdomcev. Veliko njih, ki so porabili ves svoj denar za S-projekt, je še veliko let životarilo v začasnih namestitvah.
Lažni moratorij
Dveletni moratorij na glavnico posojila, to v resnici ni bil, saj so ves čas tekle obresti, pa še banke so krepko zaračunavale stroške vodenja kreditov, kakor da je bilo strašno veliko dela, ob dejstvu da posojilojemalec nikoli ni »videl« posojila, ker je banka na podlagi potrjenih gradbenih situacij, denar nakazala neposredno izvajalcu gradbenih del. Posojilojemalci so bili po dveh letih šokirani, saj jim je glavnica krepko zrasla kljub »super ugodni« obrestni meri TOM+0! Ob vsaki spremembi potresnega zakona smo neuspešno poskušali, da bi se neprimerno in nemoralno početje spremenilo. Naplahtani so bili tudi poslanci v Državnem zboru, saj so bili mnogi med njimi prepričani, da so glasovali za resnični odlog plačila in da v času moratorija vse obveznosti mirujejo in ne naraščajo.
Ugodnosti za prizadete potresnike ne pridejo v poštev
V »občinskem potresnem zakonu« smo za posojila predlagali fiksno 3% letno obrestno mero tako da bi vsak najemnik posojila lahko izračunal in vedel za svoje obveznosti. Tako ne bi plačal še vsega kar pridelata inflacija in porast življenjskih stroškov. Zavrnjeni smo bili kakor da bi predlagali nekaj nespodobnega, češ da to ni mogoče, da kapital je kapital in to vendarle ne gre, da bi se vrnilo manj kot se je dobilo. Bob ob steno so bila prepričevanja, da posojila niso bila najeta po lastni želji in so namenjena odpravi posledic naravne nesreče. Trdili smo, da lahko zavestno vzamemo v zakup, da se vrne nekaj odstotkov manj glavnice kot je bilo posojeno, saj gre za solidarnost in ne za običajne kapitalske posle. Lahko si mislite, da je enako usodo doživel tudi predlog, da bi se vračilo posojil nakazovalo v poseben demografsko-razvojni sklad za prizadeto območje, ki bi bil trajni vir za odpravo ozkih grl v zdravstvu, šolstvu, socialnem področju in predvsem razvoju, ki bi obdržal mlade doma na demografsko ogroženem področju.
Vztrajnost ni bila nagrajena
Lokalci pa se nismo vdali in smo v postopku sprejemanja potresnega zakona vložili amandmaje in neverjetno ampak resnično, amandma o fiksni letni obrestni meri je bil izglasovan! Ampak samo za 90 sekund (razvidno iz magnetograma seje)! Namreč poslanec Desusa I. K. je podpredsednici Državnega zbora, ki je vodila sejo rekel, da se je zmotil in pritisnil napačno tipko. Glasovanje je bilo ponovljeno in poštena rešitev je splavala po vodi! Samoumevno je, da so tudi vsi drugi naši amandamji doživeli enako usodo.
Višja sila ne šteje
O tem kako ravna birokracija še izkušnja iz mangrtskega plazu, ki je novembra 2000 opustošil Log pod Mangrtom. Potem, ko je uničujoči murasti tok umoril sedem vaščanov, smo iz žalostne, v blato potopljene vasice, evakuirali vse prebivalce v Bovec. V njej so ostali samo gasilci, ki so jo čuvali in krmili živino.
V samem kraju so bili štirje samostojni podjetniki, ki so še naprej dobivali davčne in druge položnice, čeprav zaradi višje sile niso mogli opravljati svojega dela. Predlagana »zamrznitev« in preložitev obveznosti je pomenila kopičenje dolga, ki ni nastal po njihovi krivdi. Kot župan sem bil vključen v državno komisijo za naravne nesreče in sem predlagal, da se za čas, ko zaradi višje sile ne morejo poslovati, vse obveznosti ukinejo in odpišejo in se jim maksimalno pomaga prebroditi težavno obdobje. Poudaril sem, da imamo priložnost, da se izdela sistemski model, ki bi veljal povsod v naši deželi, ko višja sila onemogoči delo in poslovanje. Nič ni bilo iz tega. Odgovorni so ponudili »salomonsko« rešitev, naj prizadeti podjetniki vrnejo obratovalnice in tako ne bodo imeli stroškov! Opozoril sem na dejstvo, da več kot 80% podjetnikov, ki že desetletja korektno obratujejo, nima možnosti, da izpolni pogoje za ponovno pridobitev obratovalnice, saj so se skozi čas pogoji tako spremenili, da bi potrebovali 25 do 30.000 takratnih nemških mark, da bi jih izpolnili. Moj predlog ni uspel, saj so strašili s propadom javnih financ in zlorabami, kakor da bi bilo zelo težko nadzorovati, zakaj nekdo ne opravlja svoje dejavnosti in kakor da je večina tistih, ki si z lastnim delom služijo kruh, lopovov, ki komaj čakajo, da bodo državo okrog prenesli in ogoljufali.
Korona virus terja drugačno ravnanje
Danes smo v položaju, ko je dejanska pomoč potrebna velikemu številu prebivalcev, ki so se zaradi ukrepov proti širjenju korona virusa, znašli v velikih težavah, mnogi v popolnem brezupu. Zdaj je nastopil čas za drugačen pristop, za odpis obveznosti in ukrepe, ki bodo prizadetim omogočili normalno preživetje. Reševanje vseh, ki so ostali brez prihodkov in njihovih družin, je enako pomembno kot reševanje življenj. Prisluhniti moramo tehtnim opozorilom in argumentom in vložiti nepovratna sredstva v rešitev tega velikega problema. Naložba se bo večkratno obrestovala. Predvsem pa se moramo v največji možni meri izogniti pretirani administraciji in zavlačevanju. Kdor hitro da, dvakrat da.
Pomoč mora priti do vseh, ki jo potrebujejo
Videti je, da nas zelo »skrbi«, v določeni meri morda upravičeno, kdo bo plačal te silne milijarde evrov, ko epidemija mine. Prehitro smo pozabili, da smo pet milijard mimogrede zmetali v bančno luknjo, zdaj pa vnaprej bijemo plat zvona, kaj vse nas bo doletelo, ko gre za denar, ki mora priti v prave roke. Zdaj ni ključni problem v tem, kdo in kako bomo ta denar plačali, ampak kako zagotoviti, da bo denar prišel do vseh, ki so pomoči potrebni, da preživijo. Dobesedno!
Vedno, po vsaki naravni nesreči je v prvi, čustveni fazi, veliko sočutja in obljub kako bomo pravično pomagali vsem. Zatem se pripravijo izhodišča in smernice, ki že dobivajo drugačno podobo, končno pa zadevo dobijo v roke birokrati, da jo prevedejo v zakone in druge akte. In rezultat je vedno nekaj tretjega; zapletena, neživljenjska, težko ali včasih v praksi neizvedljiva vsota paragrafov in od solidarnosti ostane bore malo. Birokratska pamet je pač takšna in ni v sorodstvu z običajno pametjo, z zdravo kmečko pa sploh ne! Zgodovina se ponavlja, ponavadi v še slabši obliki. Ali bo tokrat drugače? In bo solidarnost, res solidarnost!
