Božidarja je ljubezen pripeljala od Fare v soško dolino, kjer sta z Eriko ustvarila družino. Prišel je v času, ko se je začela zgodba o mali hidroelektrarni Krajcarca v kateri mu je bila namenjena ena od ključnih vlog. Tedaj v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja je dozorelo prepričanje, da izraba hidropotenciala vodotoka Krajcarce, lahko pomembno vpliva na ohranitev življenja in razvoj doline, tako da se zagotovi stalen vir denarja za financiranje nujnih, predvsem neprofitnih zadev v dolini. Dokončno so bili zavrnjeni načrti o gradnji velike elektrarne v osrednjem območju narodnega parka in sprejeta je bila odločitev o gradnji manjše v prid domačinov in zanjo je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Izvajalec gradnje je bila Krajcarca d.o.o., katere direktor je postal Božidar, sicer izšolan elektrotehnik s prakso v idrijskem rudniku. Firma je v celoti last Zadruge Soča-Trenta, ki jo je ustanovilo petdeset domačinov in je bila investitor male elektrarne, njen direktor pa je bil spodaj podpisani. Božidar je vodil izgradnjo in z lastnimi močmi so strojnico, zajetje in vkop kilometer in pol dolgega cevovoda izvedli zadružniki, zahtevna strokovna dela pa so opravili soizvajalci in dobavitelji vrhunske opreme. Takrat sva se spoznala in dve desetletji sva bila tesna sodelavca in uspešen, da ne rečem zmagoviti dvojec. Božidar je kakor je vedel in znal potiskal gradnjo naprej, sam sem skrbel za finance, dokumentacijo, obveščanje javnosti in za »gozdarske posle«, to je za odmetavanje polen, ki so frčale z vseh strani na definitivno zelo pozitiven projekt.

Ko je inženir Danilo Magajne pripravljal izvedbeni projekt, je ugotovil, da bi bila izvedba variante za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje vsestranska blamaža. Pomenila bi nepopravljiv poseg v okolje in bila bi popolnoma neekonomična, saj bi obratovala le nekaj mesecev na leto. Predlagal je varianto z daljšim cevovodom z manjšim premerom in drugačnimi tehničnimi rešitvami. Zaradi tega je zelo zahteven projekt postal misija nemogoče. Postal je tarča srditih napadov varuhov narave, ki so domačine proglasili za največje sovražnike doline, ki jih vodi zgolj pohlep po denarju in minister za kulturo je z moratorijem zaustavil gradnjo in vse je kazalo, da bo projekt splaval po Soči. Po grobih in umazanih javnih polemikah in neutemeljenih obtožbah je zagaten položaj rešila slovenska vlada, ki je sprejela sklep, da se izda gradbeno dovoljenje za spremenjeno varianto. Nenačrtovani premor je naredil svoje, povečale so se finančne težave, zagon in morala v dolini sta bili povsem na tleh in malokdo je še verjel v uspešen izid. Denar smo iskali vsepovsod in imeli smo srečo, da smo naleteli na veliko posameznikov, ki so na različnih ravneh pomagali in potisnili voz v pravi smeri in nenazadnje je donacija gospe Nellie Loretan iz Švice bila rešilna bilka in dogodek, ki resnično sodi v rubriko »Saj ni res, pa je!«. Dobro je vedeti, da je bilo tudi v domačem okolju več navijačev za neuspeh kot obratno, »češ kaj le bosta en filozof in en Idrc naredila«. Šele ko je Katrč (domači avtoprevoznik) skozi Bovec peljal 8 ton teže, dveh vrhunskih litostrojevih agregatov, so sprevideli, da gre zares. Bilo je ogromno stisk in praktično brezizhodnih situacij, vendar je Božidarjev pregovorni: »Bo že«, vedno pripomogel, da ni prevladal obup in malodušje.

Gradnja je potekala v času, ko je mlada družina stanovala pri Šnajderju, ko je bila Božidarjeva plača večinoma le na papirju in je z zamikom kapnila v tanko družinsko denarnico, saj je tudi Erika le lovila šihte in ni imela stalne zaposlitve. Kolikokrat sem se ustavil in sva pozno v noč tuhtala, iskala rešitve in upala. Takrat se ni dovolj upoštevalo okoliščine v katerih je životarila mlada družina. Tega pa ni spregledala Nellie, naša dobrotnica iz Švice, ki je s svojo neverjetno veliko donacijo, čisto na vrhu seznama tistih, ki so doprinesli, da projekt ni doživel žalostnega konca. Ko je uvidela, da je Božidar z vožnjo po labrju pri strojnici in zajetju, popolnoma uničil svojo »katrco«, je oddvojila gotov znesek in strogo zabičala, da je namenjen za njegov avto. Nekaterim je šla tudi ta povsem človeška poteza v nos. Pa to ni bila edina bridka izkušnja, ki jo je bil Božidar deležen, saj je v človeški naravi pogosto tako, da napake napihnemo v višave, kar je narejenega z veliko iznajdljivosti in znanja, pa je samoumevno. Naj omenim dogodek v zvezi s pregledom cevovoda za pridobitev obratovalnega dovoljenja. Spoji cevi iz notranje strani niso bili pregledani s posebnimi kamerami, takega luksusa si nismo mogli privoščiti, ampak jih je požrtvovalno pregledal Božidar osebno. Enkrat je slučajno opazil rolko od mojega sina in me vprašal, če mu jo posodim. Malo sem se začudil, saj mi ni bilo znano, da bi se ukvarjal s takšno rekreacijo. Potem mi je pojasnil, da se bo z njo lažje premikal v cevovodu. Res, da je bil takrat zelo eleganten, brez odvečne teže, ki se pritepe z leti, pa vendarle moraš imeti knapovske gene, železno voljo in občudovanja vredno pripadnost, da globoko pod zemljo zdržiš veliko časa  v dolgem cevovodu s premerom osemdeset centimetrov in opraviš nantančen pregled vseh spojev.

Projekt je bil mukoma pripeljan do zaključka, zadolženost je bila ogromna in elektrarna je naslednjih dvajset let delala za banke in še dolgo je resno grozila  nevarnost, da bo končala v rokah upnikov. Z velikimi napori, vztrajnostjo in iznajdljivostjo smo uspeli poplačati vse dolgove in danes se MHE Krajcarca uvršča med primere dobre prakse glede posega v okolje, služi dolini in njeni krajcarji niso končali v žepih« pohlepnih« domačinov.

Ponos in veselje nad velikim dosežkom je Božidarju pokvarilo vse, kar je po krivici dal skozi in zgodilo se mu je, kar se rado zgodi, da kdor seje, sadov ne žanje! Čeprav je vložil dve desetletji svojih najlepših let, se je pokončno umaknil in sprejel druge izzive. Takšen je bil Božidar, široko razgledan in vsestranski. Bil je panevropejec, gasilec, član društva 1313, lokalni turistični vodnik in zavzet član obeh turističnih društev v dolini. Zelo aktiven je bil v župniji in z Eriko sta zgledno skrbela za delovanje Doma karitas v Soči. Kot član sveta Triglavskega narodnega parka je aktivno in odločno zastopal lokalne interese, kot predsednik sveta KS Soča-Trenta pa je vedno bil povsod, kjer je bilo najbolj potrebno,  izpeljal vse kar je bilo načrtovano in dodal ogromno svojih idej, ki jih je tudi uresničil. Posebej velja izpostaviti ureditev mansarde v osnovni šoli Soča za program šole v naravi, kjer je prišla do izraza njegova odlična komunikacija s sponzorji. Pika na i pa je zagotovo ureditev prizidka in imenitnega športnega igrišča ob osnovni šoli Soča, ki je enkratna pridobitev za prihodnost doline. Kot pobudnik je sodeloval pri oblikovanju programa in pripravi vloge za sofinanciranje iz evropskih sredstev in njegova vztrajnost in spodbujanje vseh sodelujočih, je omogočila uspešno izvedbo projekta, ki je nekajkrat visel na tanki nitki.

Kot strastni ljubitelj zgodovine nam je odkril Josefa Vachala, češkega slikarja, ki je v prvi svetovni vojni v Soči okreval potem ko je bil ranjen na fronti. V majhni niši za korom soške cerkve je na deske risal umetnine, ki so enkraten dokument časa in svoja doživetja je popisal v knigi »Slikar na fronti«. Tragično nesrečni slikar je po drugi vojni životaril in praktično umrl od lakote in kot je sam ironično ugotovil mu devet poklicev, ki jih je imel, ni pomagalo preživeti v tedanjem sistemu. Danes je priznan kot vrhunski češki umetnik 20. stoletja in je spoštovana in cenjena legenda. Božidar je uvidel enkratno priložnost za romanje njegovih oboževalcev v kraj, kjer se je zdravil in ustvarjal, zato je v idejo, da se v novo mrliško vežico vgradi spomin na ta čas, vložil ogromno truda. Odlično je sodeloval s češkimi prijatelji, jih gostil na svojem domu in s češkim veleposlaništvom je vzpostavil redne stike in pridobil veliko podporo. Žal ni dočakal zaključka svojega zadnjega projekta, pri katerem tudi ni šlo brez zapletov in nepotrebnih spotikanj, a je vse stoično prenesel in pripeljal projekt do izvedbe. To naj bi bil zadnji tovrsten podvig, vsi prihodnji načrti so bili vezani na družino, na Eriko, Marjeto in Martina, ki jih je oboževal, jim nudil ljubezen in podporo na vsakem koraku in še več jim je hotel dati. Odločno si je prizadeval, da bi nekdanji mlin ob domačiji za katero ima družina vodno pravico še iz 19. stoletja, preuredil v malo elektrarno in veliko je bilo načrtov v turistični dejavnosti, a strahotna bolezen tega ni dopustila.

Več kot dve desteletji sva bila z Božidarjem sodelavca in zaupnika in tudi potem ko sva ubirala vsak svojo pot, sva vedno ko sva se srečala našla čas za »en pirčk«, pa jih je vedno ratalo več, toliko sva si imela za povedati in neskončno sem mu hvaležen, da sem lahko bil njegov prijatelj.

V juniju se je velika množica ljudi poslovila od Božidarja, kar potrjuje spoznanje in dejstvo, da je povsod kamor ga je zanesla pot, pustil pečat razumevajočega, poštenega in vedno pozitivnega sodelavca, prijatelja in človeka z veliko začetnico.

Vsi, ki smo ga imeli radi, še vedno ne moremo verjeti in sprejeti kruto resnico, da Božidar poln energije, načrtov in dobre volje, počiva na soškem pokopališču.

Siniša Germovšek