Po prvem plazu, ki je zgrmel v dolino dva dni prej in odnesel most na Mlinču, smo v občinskem štabu razpravljali in se odločali o različnih možnih ukrepih. Inženir Danilo Magajna, ki je bil član regijskega štaba civilne zaščite, je po ogledu terena, predlagal, da bi razstrelili most v gorenjem Logu in proti vasi postavili pregrado iz smrekovih hlodov. Prisotni smo ga gledali z nemajhnim začudenjem in nejevero in jasno, da njegov predlog ni bil sprejet. Čeprav je imel za izvedbo svoje pobude vse pripravljeno (dogovor z minerji), je dosegel le, da se je pred mostom naložila smrekova hlodovina, ki naj bi preprečila razlitje plazovine po vasi. Zgodilo se je kot je predvideval, most je za trenutek zadržal ogromno maso, ki je odplaknila bližnje stavbe in plaz je z mostom vred, odhrumel dalje. Še danes se čudim kako le, je Danilo prišel na takšno idejo in kako bi bilo, če bi...

S predsednikom RS Milanom Kučanom sva si območje katastrofe ogledala v helikopterskem preletu in med pristajanjem v vasi, mi je prenesel pozdrave svoje hčerke, ki je bila moja učenka na poljanski gimnaziji. Res je bilo ganljivo.

Z vaščani Loga smo se vsak dan ob deseti uri sestajali v hotelu Alp in jih seznanjali z vsem kar se je dogajalo. Nekega dne pred začetkom sestanka sem nenamerno ujel delček pogovora dveh vaščanov. Prvi je spraševal, kaj bo z denarjem, ki so ga solidarno nakazovali od vsepovsod in se je zbiral na občinskem računu. Drugi mu je odvrnil: »Kaj le, občina ga bo požrla!« Po sestanku sem nemudoma pripravil predlog za občinski svet, da se solidarnostni denar  nakazuje na račun krajevne skupnosti. Nekateri svetniki niso bili ravno navdušeni nad predlogom, češ da občina ne bo imela nadzora nad porabo zbranega denarja. Sklep je bil kljub pomislekom sprejet in imenovana je bila komisija v kateri sta bila dva predstavnika krajanov in  pregledalo se je že dospela nakazila in jih prenakazalo na krajevni račun. Pripomniti moram, da so, zlasti primorske občine, ki so prispevale znatne zneske, vztrajale, da je denar namenjen občini, ker so vedeli, da ima le-ta v takšnih slučajih ogromno dodatnih stroškov. Poslej je denar dobrotnikov, ki so se zelo izkazali, prihajal na račun krajevne skupnosti in zbrano je bilo veliko denarja.

Kot župan s potresom in plazom prizadete občine, sem bil vključen v državno komisijo za naravne nesreče, ki jo je vodila Sonja Beseničar, v njej so bili predstavniki številnih ministrstev in strokovnjaki iz različnih področij, med njimi tudi znani vremenar Miran Trontelj. Vsi po vrsti so izkazovali razumevanje in dobronamernost, vendar so delovali značilno uradniško in le s težavo sprejemali pobude in sklepe, ki bi bili »preveč« v prid prizadetim v naravni nesreči. Pri tem po mojem ni šlo za osebne motive, pač pa za obrambo državne politike, ki je in še vedno izhaja iz dveh temeljev. Prvič: država ni kriva za naravne nesreče, nikomur ni nič dolžna in pomaga pri odpravi posledic kolikor zmore (beri: hoče). Drugič: ni denarja! Odkar je bil ukinjen sklad za preventivne ukrepe na vodotokih in drugih področjih, ni zagotovljenih sredstev za vzdrževanje obstoječih varovalnih objektov, o novih pa se še sanja ne več! Proračunska rezerva za nujne ukrepe, pa je takšna, da jo počrpa že nekaj dnevna zmrzal ali krajša suša. Nato sledi taktika pridobivanja časa z zavlačevanjem in sprejemanjem takšnih zakonov, ki so zakomplicirani, nejasni, pogosto celo neizvedljivi in nimajo veliko skupnega z dejanskim stanjem po naravni nesreči. Tako se je dogajalo tudi s posebnim zakonom o sanaciji plazu Stovžje, kar je zahtevalo veliko časa. Na drugi strani pa je bila potrebno takojšnje ukrepanje za varno vrnitev vaščanov v svoje domove, zato je bila obnova uničenih in poškodovanih objektov vključena v zakon o popotresni obnovi. Osnutek dopolnitve je vključil objekte po veljavnih določilih potresnega zakona. Uspelo mi je, da sem pri odgovornem državnem sekretarju dosegel spremembe, tako da so bili objekti obnovljeni za vselitev in ne samo do tretje gradbene faze in so bili do državne pomoči upravičeni tudi oškodovanci, ki niso imeli stalnega bivališča v objektu v času nesreče.

V zvezi s financiranjem odprave posledic plazu se je zgodilo nekaj nenavadnega. Socialna banka v Parizu je ponudila ugodna finančna sredstva za ta namen. Presenečen sem bil, da je bila pobuda sorazmerno hitro zavrnjena z ne preveč prepričljivo utemeljitvijo, da bomo zmogli sami, čeprav denar v proračunu še ni bil zagotovljen. Domnevam, da je bil pravi razlog v tem, da v tujih institucijah odgovorno nadzorujejo, kako so porabljena dodeljena namenska sredstva in skrbijo, da ne končajo v nepravih žepih. Zagotovo imajo boljši nadzor kot je pri nas, ki ga pravzaprav sploh ni.

Zgovorna je tudi peripetija z izvajalci gospodarskih dejavnosti, ki zaradi evakuacije in dramatičnih okoliščin niso mogli delovati, položnice za obveznosti pa so še naprej redno prihajale. Čeprav niso zakrivili nastalo situacijo, niso bili sprejeti ukrepi, ki bi jim olajšali težaven položaj. Uradniki so celo predlagali, da naj pa vrnejo obratovalnice, da se rešijo tekočih in fiksnih stroškov, čeprav je znano dejstvo, da se predpisani pogoji sčasoma tako spremenijo, da je brez dodatnih večjih vlaganj težko ali pa nemogoče obnoviti dovoljenje za ponovno obratovanje. Torej, višja sila jim je onemogočila delovanje, ogrozila njihovo preživetje in zraven tega naj bi tvegali še izgubo veljavnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti. Predlagal sem, da se za čas, dokler ne bodo zagotovljeni pogoji za ponovno obratovanje, odpiše vse obveznosti in zagotovi nepovratna denarna pomoč za preživetje, saj je bilo jasno, da bo odprava posledic trajala dalj časa. Zaman je bilo poudarjanje, da imamo priložnost, da se doreče sistemska rešitev, ki bo veljala za vse bodoče naravne nesreče. Gospodarskim subjektom, ki zaradi višje sile (naravne nesreče in podobno) ne morejo delovati in ustvarjati prihodka, bi se do prenehanja takšnega stanja, odpisale vse obveznosti in zagotovilo preživetje. Preveč preprosto, da bi šlo skozi, saj bi menda na takšen način sesuli finančni in davčni sistem in posledično bi bila nevarno ogrožena celotna država in to zaradi štirih manjših obratovalnic v konkretnem primeru! Pri nas nikoli ni bilo interesa, da se za odpravo posledic naravnih nesreč vzpostavijo sistemske rešitve, ki bi v osnovi veljale za vse takšne pojave. V praksi se reševanje posledic naravnih nesreč začne iz ničle, kakor da ne bi obstajale dobre prakse, pa tudi velike napake, ki se ne bi smele ponavljati. Najbrž se na takšen način lažje ribari v kalnem, saj konec koncev je odprava posledic naravnih nesreč velik biznis.

Silovit plaz z območja Mangrta je bil grozljiv in iz več vidikov nenavaden pojav, ki je presenetil vse po vrsti. Najbolj seveda prizadeto območje in širšo javnost, pa tudi stroka se je lovila in izgubila tla pod nogami. Bila je vidno zmedena in se je razdvojila in razklala, tako glede interventnih ukrepov, kakor tudi dokončne sanacije. Hudourničarji so želeli v skladu z uveljavljeno doktrino in tradicijo, ukrepati zgoraj, na izvoru, drugi pa bi za velike denarje gradili razbijače murastega toka in druge varovalne objekte v dolini. Pri soočanju različnih pogledov in stališč niso nosili rokavic, padale so obtožbe in nizki udarci in prepričan sem, da je takšno početje imelo velik vpliv na prezgodnjo smrt strokovnjaka v najboljših letih, ki je deloval v dobri veri, dobronamerno in je bil na terenu zelo dobro sprejet. Stroka, ki je prevzela vajeti in odločala o vsem, se je hermetično zaprla in ni bila dovzetna za drugačne predloge, ampak je kot rinež šla svoj pot. Zavračalo se je sodelovanje domačih in tujih strokovnjakov, ki so ponujali svoje znanje in izkušnje na razpolago. Enako se je zgodilo tudi geologu iz rabeljškega rudnika, ki se je obrnil name, da bi se mu omogočilo sodelovanje v strokovni skupini. Iz njegovega življenjepisa je bilo razvidno, da se je šolal na Dunaju, doktoriral pa mislim, da je v Ljubljani. Celotno svojo službeno kariero je delal v rudniku, ki je neposredni del tega območja, zato je zelo natančno proučeval mangrtski masiv in je bil odličen poznavalec razmer, pa mu to ni nič pomagalo. Niso ga hoteli zraven niti kot poslušalca, za kar me je bilo zelo sram. Stroka pogosto deluje na opisani način, se vkoplje na svojih pozicijah in jih brani z vsemi sredstvi, ne glede na koristi, ki bi bile pridobljene s soočanjem različnih pogledov, pristopov, izkušenj in prakse. Važni smo mi in ne najboljši možni izidi in rezultati. In danes ni dosti drugače. 

Spominov je še velika bera. Na začasna vojaška mostova, ki sta vas povezala s sosednjima Trbižem in Ratečami, na požrtvovalnost gasilcev in vseh služb in številnih posameznikov, ki so svoje delo opravili z odliko in si zaslužili večno zahvalo in ne nazadnje, na veselo, pravzaprav praznično vrnitev vaščanov na svoje domove. Vse križe in težave so Ložani prenašali strpno, s prepričanjem, da bo huda ura slej ko prej minila. Tako bo tudi s korono in takrat se srečamo in bomo kakšno rekli. Dvajset let naredi svoje, rane so se zacelile, spomin pa ostaja živ. Tega, kar se je zgodilo in dogajalo, ni mogoče pozabiti.

Siniša Germovšek, Bovec