Po štirih in pol, dolgih letih je bil projekt zaključen. Končno. Marsikdo ni verjel, da bomo uspeli. Preveč je bilo zapletov, spotikanj, oviranj in s poleni, ki so frčala stalno in spet in spet pod nogami in še kod drugod, bi se cela dolina ogrevala nekaj zim, ampak takšnih kot so bile nekoč, ko je vsaka domačija pokurila dvajset metrov drvi in tudi več.

In dočakali smo ta veliki dan! Zadovoljni, veseli in zelo utrujeni, mogoče celo preveč, da bi bili prav razposajeni, saj so bili dnevi pred otvoritvijo, več kot naporni, zelo stresni in izčrpavajoči. Ampak je ratalo! Vendar ne kar tako, samo od sebe! Vloženo je bilo ogromno energije, truda, znanja, naporov, neprespanih noči in premagovanja ovir, ki jih ni hotelo biti konec.

Ključno za uspešno izvedbo zahtevnega projekta je bilo, da nismo vedeli v kaj se spuščamo. Plavali smo kakor smo vedeli in znali in se pri tem nažrli vode, ki so jo godljali razni elementi. Ampak ratalo pa je! Že dan prej so v omrežje šli prvi kilovati iz naše elektrarne.

Veliko poglavij v zgodbi o MHE Krajcarci po zanimivosti presega napete pustolovske prigode. Porečete: kako? Saj gre za gradnjo male elektrarne. Kaj le naj bi bilo takega pri tem početju? Pa je še kako bilo!

Mozaik zgodbe o MHE Krajcarca se blešči od številnih unikatnih kamenčkov, ki so res nekaj posebnega in jih ob tej priliki vseh še našteti ni mogoče. Je pa naša dolžnost in obveza, da zanamcem ohranimo spomin na našo dobrotnico Nellie Loretan in vse, ki so bili zraven pri izvedbi projekta in ta naloga nas še čaka.

Spodobi se, da se s hvaležnostjo spomnimo vseh, ki so sodelovali in pomagali. Od kolegov zadružnikov, še posebej tistih, ki jih ni več med nami, do velikega števila oseb, ki so ob znanem času, na znanem mestu in na znan način potisnili naš voz dalje. Hvala jim!

Po otvoritvi in zagonu MHE Krajcarca ni bilo miru. Začel se je nov boj, boj za ohranitev MHE Krajcarca v rokah naše doline. Bil je dolg, trd in neizprosen, a smo tudi njega uspešno izbojevali. A to je že druga zgodba!