Borovničani se radi ponašamo z ostankom Borovniškega mostu – a za njegovo usodo in izgled parka okrog njega nam je očitno malo mar.
Skoraj edini, ki mu je mar za ostanke znamenitega Borovniškega mostu, je dr. Miro Celarc. Na njegovo vztrajno prigovarjanje in z njegovimi rokami je ta tehnični spomenik že dvakrat dobil lepšo podobo. Upam si trditi, da brez njegove trme niti projekta za njegovo ohranitev ne bi bilo v predalih borovniške občine. Seveda se je na koncu zataknilo pri denarju za izvedbo, a prepričan sem, da se bodo v prihodnosti našli tudi novci za uresničitev projekta in ohranitev spomenika.
Bolj čuden pa se mi zdi mačehovski odnos Občine Borovnica do parka okrog stebra. Če samo spomnim na nujni posek dreves v parku februarja leta 2014. S posekom se je tako mudilo, da so v zemlji ostale le še korenine teh mogočnih dreves. Pričakovali bi, da je na vasi dovolj mehanizacije in volje za ureditev tega problema, pa temu ni tako. Korenine so že močno pognale, železnici je uspelo posodobiti celotno traso proge od Borovnice do Pivke, a ni bilo junaka, da bi izruval tistih nekaj štorov. Vse dokler lani v jeseni ni prišel čas za ponovno striženje rastlinja na stebru in našel se je tudi interes, da se je izruvalo tistih nekaj korenin. Bila je jesen 2015 in nihče ni pričakoval, da se bo zelenico uredilo pred zimo. Prišla je pomlad in na pragu je že poletje, a volje za ureditev parka ni in ni. Medtem je od same sramote tudi cokla razpadla, za njeno odstranitev je občina potrebovala cele 3 tedne, pa bi jo bilo le potrebno naložiti v tovornjak z bio odpadki … Angleška trava v parku je očitno prevelik tehnični zalogaj za naš kraj, tako da imamo raje avtohtono borovniško anarhično ureditev zelenice. Podobna ureditev se ponavlja pri živi meji, ki obkroža steber in tudi opeke, preminuli pušpani okrog podstavka cokle pa so okras kraja in dokaz, kako ponosni smo na ta spomenik. Turisti seveda ne vedo za to posebnost naše kotline in se čudijo, da ni volje za ureditev parka. Mogoče bi morali na tablo z opisom zgodovine stebra dodati še imena županov, ki so se trudili, da je spomenik vsa ta leta ostal čisto nedotaknjen, okolica pa čimbolj neurejena. Naj za konec dodam, da je park čez cesto – pred zdravstvenim domom – čisto drugače urejen.
Bolj čuden pa se mi zdi mačehovski odnos Občine Borovnica do parka okrog stebra. Če samo spomnim na nujni posek dreves v parku februarja leta 2014. S posekom se je tako mudilo, da so v zemlji ostale le še korenine teh mogočnih dreves. Pričakovali bi, da je na vasi dovolj mehanizacije in volje za ureditev tega problema, pa temu ni tako. Korenine so že močno pognale, železnici je uspelo posodobiti celotno traso proge od Borovnice do Pivke, a ni bilo junaka, da bi izruval tistih nekaj štorov. Vse dokler lani v jeseni ni prišel čas za ponovno striženje rastlinja na stebru in našel se je tudi interes, da se je izruvalo tistih nekaj korenin. Bila je jesen 2015 in nihče ni pričakoval, da se bo zelenico uredilo pred zimo. Prišla je pomlad in na pragu je že poletje, a volje za ureditev parka ni in ni. Medtem je od same sramote tudi cokla razpadla, za njeno odstranitev je občina potrebovala cele 3 tedne, pa bi jo bilo le potrebno naložiti v tovornjak z bio odpadki … Angleška trava v parku je očitno prevelik tehnični zalogaj za naš kraj, tako da imamo raje avtohtono borovniško anarhično ureditev zelenice. Podobna ureditev se ponavlja pri živi meji, ki obkroža steber in tudi opeke, preminuli pušpani okrog podstavka cokle pa so okras kraja in dokaz, kako ponosni smo na ta spomenik. Turisti seveda ne vedo za to posebnost naše kotline in se čudijo, da ni volje za ureditev parka. Mogoče bi morali na tablo z opisom zgodovine stebra dodati še imena županov, ki so se trudili, da je spomenik vsa ta leta ostal čisto nedotaknjen, okolica pa čimbolj neurejena. Naj za konec dodam, da je park čez cesto – pred zdravstvenim domom – čisto drugače urejen.
Igor Trček
Foto: Igor Trček
