Chamlanga niso dosegli, je takoj povedal Domen, a to niti ni tako pomembno. Cela vrsta pripetljajev je bila gonilna sila mesec in pol dolgega doživetja. Ni šlo sicer brez višinske bolezni, prebavnih motenj, nestanovitnega vremena, ni šlo pa tudi brez čudovitih razgledov, adrenalina in ekipnega duha. Najdaljša tura je bila dolga 26 ur, med turami so si »privoščili« približno štiri dni počitka. Uživali so v objemih gora, veliko časa so posvetili ogledom gora v okolici. Nekaj so jih obiskali skupaj, nekaj v parih, misel na Chamlang pa so opustili, saj se nihče ni počutil dovolj močnega za osvojitev tega sedemtisočaka. »Kljub temu, da se glavnega cilja odprave nismo niti lotili, sem z odpravo zadovoljen. Splezali smo nekaj lepih smeri v osamljeni dolini, s pogledom na streho sveta. Videli smo, kaj pomeni plezati strm led nad 5000 m, se naučili, da pilo za brušenje cepinov in derez potrebuješ skoraj vsak dan in da so kokice dober dodatek juhi. Dobro smo se spoznali in se imeli fajn, verjamem, da bomo v prihodnosti še plezali skupaj.«

Izkušnja bo Domnu ostala v lepem spominu in mu bo, kot pravi, koristila pri prihodnjih podvigih. Kdaj ti bodo, zaenkrat zaradi dinamičnega družinskega življenja še ni znano, s strani domačih pa je bilo slišati, da ne bodo imeli nič proti, če s svojimi željami za nekaj časa še počaka. Ob koncu predstavitve se je Domen vsem zahvalil za podporo, predvsem sponzorjem občini Borovnica ter podjetjema Urh in Birosistemi.  

Rok Mihevc, foto: Matej Balažic, Nejc Marčič